Kašpar

Novinarji imajo obveznost, da delujejo kot nadzorniki oblasti, kajti tega ne more in ne bo opravljal nihče drug, demokracija pa je od tega odvisna.

- Steven R. Knowlton

V zahodnem svetu poznamo delitev oblasti na tri veje: izvršilno, zakonodajno in sodno. Četrto vejo pa po mnenju mnogih predstavljajo novinarji, ki med drugim nadzorujejo oblast in o njenem delu obveščajo javnost. Zato se je uveljavil tudi izraz psi čuvaji (angleško watchdog), kar pomeni, da novinarji skrbijo za ohranjanje demokracije, tako da opozarjajo na napake politikov in jim preprečujejo, da bi delali, kar se jim zljubi.

Na ta način novinarji zagotavljajo, da bi si manjša elita jemala prevelike koristi na račun ostalih državljanov. Znani so primeri, ko so bili politiki osumljeni nelegalnega trošenja davkoplačevalskega denarja. Spomnimo se samo Marjetice Rupel, žene bivšega zunanjega ministra, ki naj bi uporabljala možev službeni avto in šoferja v zasebne namene. Ker je šlo za temo, ki je v javnem interesu, saj vsi plačujemo davke, je zgodba izbruhnila v medijih. »Obveščenost javnosti je temelj delovanja sodobnih družb in je pogoj za delovanje demokratičnega sistema (Kodeks novinarjev Slovenije 2002).« Prav obveščanje javnosti pa je bistvo poslanstva novinarja. Ob tem pa mora novinar obvezno preverjati informacije in navajati vire. Novinarji so tisti, ki najbolj vplivajo na javno mnenje, saj ljudje dnevno berejo časopise, novice na internetu, gledajo televizijo ali poslušajo radio. Cilj medijev je »zagotavljanje različnih informacij in mnenj o temah, ki so v javnem interesu in poznavanje katerih bo imelo pomembne učinke za vzgojo, izobraževanje in kulturo državljanov ter jim bo hkrati služilo kot izhodišče za oblikovanje njihovih lastnih mnenj o ljudeh in ustanovah.« (citat Manuela Encaba, slišano na predavanju M. Poler K. 2009) Ljudje imajo pravico izvedeti, kaj dela oblast – v demokraciji oblast izvolijo ljudje. Javni mediji so »sredstvo za nadzorovanje izvajanja oblasti« (Keane 1992, 165). Novinarji lahko kot psi čuvaji postanejo strah in trepet za oblastnike. »Ko so po Evropi proti koncu petnajstega stoletja začeli uporabljati tiskarne, je državne in cerkvene poglavarje začelo skrbeti, da bi se ideje, škodljive posvetni in cerkveni oblasti, s pomočjo tiska utegnile razširiti.« (Meršol 1985, 21) Zato je v začetku 16. stoletja kardinal Wolsey dejal: »Uničiti moramo tisk, sicer bo tisk uničil nas.« (Meršol 1985, 21) Oblastniki so se kmalu zavedali, da si lahko skozi medije izboljšajo podobo, saj mediji ustvarjajo javno mnenje. Meršol se je slikovito izrazil (1985, 12–13), da si »vsakdo, ki hoče imeti oblast, prizadeva imeti v rokah to orožje, vendar rahlo ‘modificirano’: strelja naj le skozi eno luknjo, drugo, skozi katero udarja nazaj, pa naj bi imelo zamašeno. Včasih bi bilo zaželeno, tudi da bi to orožje sploh molčalo.« Konec osemdesetih in tudi kasneje, ko je prihajalo do sprememb političnih režimov in je tehnika že toliko napredovala, da posnetki potujejo po svetu preko globalnih telekomunikacijskih mrež, »uporabljajo zdaj po vsem svetu za rušenje represivnih vlad« (Keane 1992, 127). Z razvojem interneta in uveljavitvijo blogov, so se močno razširili tudi t. i. državljanski novinarji, ki lahko svoja mnenja delijo s širšo publiko. Prvič v zgodovini se je zgodilo, da lahko običajen človek tako pomembno vpliva na mnenja drugih in opozarja na nepravilnosti. Leta 2008 je bil v Egiptu zaradi nedovoljenega fotografiranja priprt ameriški študent James Buck. Ko so ga peljali na policijsko postajo, je preko svojega mobilnega telefona na socialno omrežje Twitter poslal sporočilo: »Aretiran.« Tisti, ki so spremljali njegovo Twitter stran, so reagirali in James je bil kmalu po tem izpuščen (Monitor 2009).

Žal pa je to zgolj svetla izjema tudi v časih, ko politiki zelo radi poudarjajo, da živimo v demokraciji. Povsem drugače pa je bilo v totalitarnih režimih, ko je bila zgodba obrnjena in je oblast nadzorovala medije. Miro Petek piše, da je bil v komunizmu »vpliv na medije evidenten, grob in enostranski. Komunistična partija je nastavljala direktorje, glavne in odgovorne urednike v medijskih hišah, praviloma so bili to preverjeni partijski kadri iz samega vrha partijske hierarhije.« Tudi na drugi strani železne zavese, natančneje v Franciji, je bil v šestdesetih letih prejšnjega stoletja minister za informacije, »ki je lahko iz svoje pisarne pozvonil vodilnim na javnem radiu in televiziji in jim sporočil svoja navodila« (Halimi 2002, 17). V Franciji imajo »državni funkcionarji pravico zahtevati, da se objavljena informacija, ki jih zadeva, popravi« (Keane 1992, 122). V ZDA je CIA med hladno vojno »pregledovala vsa pisma, ki so jih dopisniki iz tujine pošiljali Arthurju Sulzbergerju, založniku New York Timesa. Zahodne obveščevalne službe so pogosto snubile novinarje za svoje delo« (Meršol 1985, 130). Čeprav je močna kontrola medijev značilna predvsem za totalitarne režime, obstajajo tudi v demokratičnih državah zakoni, ki »pod krinko državnih interesov« (Ferfila 2005, 904) omejujejo medije, ko poročajo o državnih organih. V Veliki Britaniji je bila prepovedana knjiga Lovec vohunov, v kateri nekdanji visoki uradnik britanske varnostne službe razkriva škandale v britanski obveščevalni službi. Prepovedana je ostala tudi po tem, ko je že izšla v ZDA (Ferfila 2005, 904). Zagotovo je bila ta knjiga hud udarec za britansko obveščevalno službo, saj jih je precej osramotila. Razlikovati pa moramo razkrivanje škandalov in varovanje državnih skrivnosti. Po ustavi ima vsakdo »pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon« (Poler 1997, 168). Z drugimi besedami to pomeni, da novinar ne sme objaviti, če se je dokopal do zaupnih informacij. Seveda to ne velja v primeru, če razkrije »hudo kriminalno dejanje v državni ustanovi«. Tedaj je novinarjeva dolžnost, da to razkrije javnosti (Poler 1997, 168).

Politiki in njihovi sodelavci zelo pazijo na ugled, ki je močno odvisen od medijev. Zato imajo tudi svoje službe za odnose z javnostmi, ki že vnaprej novinarjem pripravijo sporočila, na katere se opirajo pri pisanju članka. Seveda so službe za odnose z javnostmi podučene o tem, kako izboljšati politikovo podobo, novinarji pa pogosto zaradi stiske s časom povzemajo ta sporočila. Zato pada kritičnost do vlade, čeprav bi preko medijev »običajni državljan vsaj do neke mere poznal in nadzoroval aktivnosti svoje vlade. Predpogoj za dejavnejše politično delovanje pa so dobre informacije o vladi in politiki nasploh (Ferfila 2005, 903).« Drug problem pa je, da mediji namesto nadzorovanja oblasti mislijo na dobiček. Množična občila nove dobe usmerjajo dobiček in delujejo po podjetniških načelih, saj želijo pritegniti čim večje občinstvo (Poler 1997, 30). Čeprav Kodeks novinarjev Slovenije zapoveduje, da morajo biti oglasi in plačana besedila »nedvoumno in razpoznavno ločeni od novinarskih sporočil.« Prav tako pa se »morajo ločiti od teh sporočil v duhu tega kodeksa po obliki, vsebini in pristopu. Če obstaja kakršenkoli dvom, je potrebno nedvoumno pripisati oz. opozoriti, da gre za oglas (Kodeks novinarjev Slovenije 2002).« V tiskanih medijih tako opazimo besedila, ki na prvi pogled izgledajo kot »novinarska sporočila, a imajo oglaševalski namen« (Poler 1997, 143). Da gre za oglas, pa ponavadi piše v kakšnem kotu povsem na drobno.

Poleg oglasnih sporočil, v medijih zasledimo tudi sporočila z jasno izraženo politično noto. Čeprav bi morali novinarji delovati kot psi čuvaji, se dogaja tudi nasprotno. Velik problem nastaja, ko novinarji ne pišejo več nepristransko in se pričnejo gibati v levo ali v desno. Politične stranke celo »izkoriščajo« časopise in si pod krinko običajnih časopisnih člankov dvigujejo rating ali pa blatijo konkurenčno stranko. Tak primer smo imeli v Sloveniji leta 2008 pred parlamentarnimi volitvami, ko je (neuradno) slovenska desnica pričela izdajati brezplačnik, ki je izrazito blatil levico. Še vedno ni jasno, kdo je financiral tisk časopisa, saj je imel za slovenske razmere ogromno naklado – kar 375.000 izvodov (Mladina 2008). V časopisu so se pričele pojavljati nepreverjene zgodbe o politikih z desnice, novinarji pa so bili podpisani zgolj z inicialkami. Novinarji v omenjenem časopisu so prekršili kar nekaj novinarskih pravil. Novinar mora navajati vire informacije, jih preverjati, biti natančen, mora zagotavljati vsestransko, celovito, raznoliko, uravnoteženo in razumljivo novinarsko sporočilo brez popačenja ali ponarejanja (Poler 1997, 120). Čeprav so politiki pomemben vir informacij, »morajo biti novinarji pazljivi, da s poročanjem ne povzročajo neposredne kampanije za politika« (Erjavec 1998: 65). Prav to pa se je dogajalo v primeru Slovenskega tednika. Namesto, da bi branili interese državljanov in bili nepristranski ter opozarjali na napake tako levice kot desnice, so se v časopisu znašle nepreverjene zgodbice o Borutu Pahorju, Gregorju Golobiču in ostalih politikov z levice. Čeprav nihče ni dokazal, kdo je stal v ozadju časopisa, so vsi s prstom kazali na desnico, saj so članki izgledali kakor predvolilna kampanija za Janeza Janšo.

Kot vemo, v demokraciji na volitvah izberemo oblast, ki mora delovati v skladu s svojimi predvolilnimi obljubami, čeprav večkrat ni tako. Glede na to, da oblast izberemo volivci in so poslanci predstavniki ljudstva, je nujno, da politiki delujejo v interesu ljudi. V skladu s politično funkcijo pa dobijo politiki tudi večja pooblastila, ki jih lahko izkoristijo sebi v prid. Zagotovo je takšnih zgodb kar nekaj, še več pa bi jih bilo, če ne bi bilo novinarjev. Res je, da obstajajo pristojne institucije in komisije za preprečevanje zlorab političnih položajev, prevečkrat pa so ljudje na vodilnih mestih v politiki in ostalih institucijah »prijatelji«, ki trobijo v isti rog. Takoj pa je jasno, da to ni pošteno do tistih, zaradi katerih ti politiki sploh vladajo – ni pošteno do volivcev. Zato mora biti prisoten še nekdo, ki bo neodvisen, nepristranski in bo dejanja, ki niso v skladu z demokracijo, objavil ter na ta način obveščal javnost, kako je bil njihov davkoplačevalski denar nepravično porabljen, kako država v času recesije ne varčuje, kdo je koga nastavil na vodilno mesto, kako se (ne) izvajajo predvolilne obljube … Obenem pa bodo politiki previdnejši pri svojih dejanjih in bodo bolj delovali v skladu z željo ljudstva. V demokraciji potrebujemo novinarje. Izjava je močno posplošena, demokracija potrebuje nepristranske novinarje, ki ne pihajo na dušo eni ali drugi opciji, ki se držijo novinarskega kodeksa in delajo v dobro demokracije. Če pa pišejo po nareku koalicije ali opozicije, pa gre le za politično propagando, ki nima nobene povezave z novinarstvom. Taki »novinarji« naredijo več škode kot koristi, saj s svojimi članki ne delajo drugega, kot da nekomu večajo politično moč, drugega pa blatijo. Glede na to, da ljudje radi verjamejo medijem, ti »novinarji« vplivajo na javno mnenje in posledično na rezultate volitev. Ni pa nujno, da nekdo, ki v medijih o določeni stranki piše lepo, tej stranki tudi dela korist. Včasih lahko naredi tudi precej škode. Že prej omenjeni Slovenski tednik, je sicer pisal dobro o desnici in slabo o levici, marsikateri neopredeljeni volivec pa je prav zaradi tega časopisa postal nasprotnik desnice. Morda se je zavedal, da časopis ni nepristranski, da precej novic ni preverjenih, da se ljudje, ki stojijo za časopisom, ne razkrijejo javnosti, da nihče ne pojasni, od kod denar za brezplačnik, ki izhaja v tako veliki nakladi … Boljšo reklamo politikom delajo mediji, ki so sicer levi ali desni, pa vendar nikomur ne delajo prevelike škode. Pri nas imamo na primer reviji Mladina, ki je leva, in Reporter, ki je desni. Še vedno pa opažamo, da so določene zgodbe, ki bi morale biti enotne, razložene na dva različna načina. Tako Slovenci leta 2010 še vedno nimamo enotne zgodovine o drugi svetovni vojni, ki se je končala davnega leta 1945. Res je, da je to naloga zgodovinarjev, vendar se tudi zgodovinarji izražajo prav skozi medije. Če primerjamo, kaj piše Božo Repe v Mladini ali Jože Dežman v kakšni desni reviji (npr. v Reporterju), ugotovimo, da bralec ene revije dobi povsem drugačno sliko kot bralec druge.

Pogosto pa se politiki v medijih ne pojavljajo samo zaradi politike, zaradi tržno naravnanih medijev pa se je v devetdesetih letih v slovenskem dnevnem tisku zmanjšala »prisotnost neposrednih političnih elementov« (Milosavljevič 2003, 124). »V slovenskem revialnem, predvsem ženskem tisku, so pogosti reportažni zapisi o politikih, njihovih družinah, domovanjih, hišnih ljubljencih in podobnem. Takšen pristop daje politiku priložnost, da se pokaže v drugačni luči, hkrati pa je njegova politična opredelitev ‘depolitizira’ (Milosavljevič 2003, 124).« Zaradi lahkotnejšega pristopa lahko govorimo o »mehkih novicah« (soft news), kar je lažji in lahkotnejši pristop do bralca. Prek mehkejših žanrov lahko politiki pridejo do bralcev po »manj kritični in manj problematični poti« (Milosavljevič 2003, 121). Tako se politiki danes kažejo v »raznih radijskih in televizijskih talk-showih, kontaktnih oddajah in rubrikah, posvečenih ženskam, slogu in podobnemu« (Milosavljevič 2003, 121). Pri tem zaznamo odmik od novinarja v vlogi psa čuvaja, saj skozi rumeno obarvane vsebine prejemniku ne predstavi politične vloge temveč se zateka v zabavo (angleško entertainment). Mediji za razliko od »strožje smeri« novinarstva, v kateri ni prostora za zabavo (predavanje M. Poler K. 2009) na bolj »liberalen način« vključujejo politike v prispevke o nepolitičnih temah. Tako lahko beremo, kdo je najlepši politik ali kako je bilo na poroki Janeza Janše in Urške Bačovnik. Na ta način novinarji ne upravičujejo vloge varuha demokracije. Ločiti moramo med pojmoma »javni interes« in »javna radovednost«, ki vsekakor ne sovpadata (predavanje M. Poler K. 2009).

Čeprav se mediji spreminjajo, naloge novinarjev ostajajo enake. Novinarji bodo vedno varuhi demokracije skozi nadziranje oblasti. Vedno pa se bodo našli tisti, ki bodo poročali pristransko. Če se vrnemo k izhodiščnemu citatu, ima Knowlton prav. Kdo drug pa bo nadzoroval politike, če ne novinarji? O politikih bodo že pisali, vendar če samo pišeš o politikih, to še ne pomeni, da jih nadzoruješ. Danes ima že vsaka politična stranka svojo spletno stran, kjer lahko bralci izvejo o novicah, ki se tičejo stranke. Vendar vsaka stranka bo skušala svoj položaj olepšati. S tem do neke mere prihaja tudi do manipulacije z bralci, saj niso vedno zmožni kritično presojati prebranega. Zato nujno potrebujemo nekoga, ki bo dobro strokovno podkovan in dobro informiran. To pa so novinarji, vez med ljudstvom in politiko. Kot imajo politiki dolžnost delati, kar so obljubili pred volitvami, morajo tudi novinarji objektivno poročati, kako se (ne) vrši demokracija. Objektivnost strokovnjaki sprejemajo kot normo novinarskega sporočanja, imajo pa tudi svoje nasprotnike, ki trdijo, da objektivnega poročanja ni mogoče doseči. Novinar pa lahko pripomore k svoji kredibilnosti z nenehnim preiskovanjem in preverjanjem informacij (Erjavec 1998, 37). Verjetno nikoli ne bomo dosegli idealov, kot so resnicoljubnost, nepristranskost, nestrankarstvo, nevtralnost, ravnotežje, neizkrivljanje informacij in nefavoriziranje določenih informacij (Bromley v Erjavec 1998, 35). Vse preveč je piscev, ki so politično opredeljeni in informacije prirejajo v svoj prid. Ni pa vse tako črno – če odpremo dnevno časopisje, gledamo televizijski dnevnik ali poslušamo radijska poročila, večinoma ne bomo zasledili pristranskosti. Žal pa obstajajo izjeme, ki predstavljajo temen madež na obleki demokracije, vendar takim medijem ne smemo dajati prevelike pozornosti. Tisti mediji, ki služijo interesom javnosti pa morajo ostati. Demokracija ne more preživeti brez psov čuvajev.

Literatura:

Strokovna literatura: Erjavec, Karmen. 1998. Koraki do kakovostnega novinarskega prispevka. Ljubljana: Jutro

Halimi, Serge. 2002. Novi psi čuvaji. Ljubljana: Maska: Mirovni inštitut, Inštitut za sodobne družbene in politične študije

Keane, John. 1992. Mediji in demokracija. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče

Meršol, Mitja. 1985. Sedma sila. Ljubljana: Delavska enotnost

Milosavljevič, Marko. 2003. Novinarska zgodba. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede

Poler, Melita. 1997. Novinarska etika. Ljubljana: Magnolija

Strokovna literatura na internetu: Ferfila, Bogomil. 2005. Mediji in politika v ZDA. Teorija in praksa, maj. Dostopno prek: http://dk.fdv.uni-lj.si/db/pdfs/tip20005ferfila.pdf (2. januar 2010)

Predavanje: Poler Kovačič, Melita. 2009. Predavanje pri predmetu uvod v novinarstvo 1. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede

Ostala literatura: Horvat, Matjaž. 2009. Pro et contra: To tweet or not to tweet. Monitor, oktober. Dostopno prek: http://www.monitor.si/clanek/pro-et-contra-to-tweet-or-not-to-tweet/ (2. januar 2010)

Novinarsko častno razsodišče. 2002. Kodeks novinarjev Slovenije. Dostopno prek: http://www.razsodisce.org/razsodisce/kodeks_ns.php/ (2. januar 2010)

Petek, Miro. Mediji in novinarji med politiko in kapitalom. Dostopno prek: http://www.znp.si/index.php/Strokovne-razprave/Mediji-in-novinarji-med-politiko-in-kapitalom.html (2. januar 2010)

Pirc, Vanja. 2008. Propagandni brezplačniki. Mladina, 38. Dostopno prek: http://www.mladina.si/tednik/200838/propagandni_brezplacniki (2. januar 2010)

Sekundarni vir: Bromley, Michael. 1994. Journalism. London: Hodder & Stoughton

Ob koncu leta vsem želim srečno novo leto 2010. Naj se vam izpolnijo vse vaše želje. Ob koncu leta preglejmo nekaj najboljših objav, ki so se letos nabrale na mojem blogu, čeprav bi lahko rekli, da je letos zavladal blogerski mrk. Med izbranimi objavami najdemo tudi kakšno, ki sicer ni kakšen blogerski presežek, me je pa zaznamovala njegova vsebina.

Facebook ni fenomen - je zgolj odsev časa, v katerem živimo, nekoč so se ljudje združevali ob ognju, danes pa na mreži

Nova nogometna pravljica v Naklem - NK Naklo je pričel z novo vizijo, ki nas bo popeljala do Lige prvakov

Pozabimo na vojno naših dedov - še vedno se delimo na partizane in domobrance … žal!

Klub zmagovalcev na novi poti - še en zapis o NK Naklo ob koncu lanske sezone

Izjemen govor - govor Steva Jobsa na stanfordski fakulteti, priporočam!

Prašičja gripa: teorija zarote - tudi tu se lahko najde zarota, mogoče ni res, vse kar je zapisano v tem članku, dejstvo pa je, da svet ni tak, kot ga prikazujejo mediji

Ali je potovanje in druženje s politiki ter pisanje po nareku njihovih služb za odnose z javnostmi novinarstvo? - včasih so novinarji ovce politikov

Schumijev povratek? - presenetilo me je, priznam - Michael, lepo presenečenje si nam pripravil. Schumi se vrača

Ljudje sledijo medijem - še en zapis, da so ljudje ovce

Bomo prihodnje leto blogali več?

Živimo pod vplivi medijev, med katere spadajo tako klasični mediji (televizija, radio, časopisi) kot tudi svetovni splet, ki se je množično pričel razširjati približno 12 let nazaj. Klasični mediji so si v vsem svojem času obstoja pridobili neko kredibilnost, zaradi katere ljudje verjamejo tistemu, kar preberejo v časopisu, vidijo na televiziji ali slišijo na radiu. Težava pa nastane, ker se je v zadnjih letih v medijski prostor vmešal še en akter – internet. S pojavom interneta se je hitrost razširjanja vsebin močno povečala, povečali pa so se tudi doseg, enostavnost in zmožnost dostopa do informacij. Znotraj interneta so se pojavili novi kanali sporočanja v povezavi z mobilnim telefonom, ki omogočajo objavljanje v realnem času, edini pogoj je le telefonski signal, kar pa v današnji zahodni družbi ni noben problem. Pojavili so se tudi t. i. državljanski novinarji, ki so dobili moč, saj lahko preko svojih blogov izražajo svoja mnenja, ki so dostopna vsem uporabnikov interneta. Za razliko od preteklih obdobij imajo torej možnost objavljanja lastnih vsebin brez kakršnega koli finančnega vložka. V preteklosti pa so imeli možnost pisanja bolj kot ne novinarji in časopisni komentatorji, pa še ti so (sploh v državah s totalitarističnim političnim režimom) morali paziti bistveno bolj, kaj napišejo, saj je bila moč cenzure večja. V zadnjih petih letih pa beležimo tudi porast spletnih servisov za gostovanje video vsebine, kot je na primer Youtube. Videovsebine dajejo še dodatno težo prispevku, saj ljudje bolj verjamejo, če je tekst podkrepljen še z gibljivo sliko. Težava, ki nastane, pa je ta, da so mnogi avtorji anonimni in svojih trditev ne podkrepijo z dokazi. Na drugi strani pa tudi trpi delo sicer kvalitetnih spletnih strani medijskih hiš, ki so bile že prej uveljavljene v času klasičnih medijev, saj morajo biti tudi oni ažurni vsaj toliko kot državljanski novinarji. Tu pa se jim zapiše precej več napak, kot bi se jim sicer, kar zapišejo pa argumentirajo z vsebinami, ki so jih prebrali na spletu. Ljudje pa radi verjamejo zapisanemu, četudi gre za popolno izmišljotino. O lažni informaciji se bodo takoj razvnele razprave in lažna vest se bo širila, kot da je resnična in zbujala lažen preplah, ki sploh niti utemeljen niti potreben. Kar pa se kasneje kaže v družbi pa je to, da se bo kot splošno priznana resnica uveljavila tista resnica, ki nima trdih temeljev in je preveč napihnjena. Saj veste, stokrat ponovljena laž postane resnica.

Ena izmed zadnjih takšnih tem, ki je aktualna v medijih, je prašičja gripa. O pandemiji nove gripe se govori že več mesecev. Gripa, ki straši Zemljane in seka glave s koso smrti, je močno prenapihnjena. Na tem primeru lahko odlično prikažemo, kako so ljudje vodljivi. Virus nove gripe je izbruhnil v Mehiki, od koder se je razširil po celem svetu. V medijih so se pojavile novice o tem, da so se pričele množiti smrtne žrtve zaradi te gripe. Ljudje so se ustrašili. Zakaj? Da ne bi gripa doletela še njih in ne bi tudi oni resneje zboleli ali celo umrli. Pokazali so skrb zase in se bali za svoj obstoj. Ni važno, če pokadim tri škatle na dan in popijem pet viskijev, važno je, da me ne doleti prašičja gripa. Kot se je kasneje izkazalo, je številka umrlih za navadno gripo bistveno višja od umrlih za prašičjo in je strah pretiran. Logično je, da se vsakdo boji za oslabitev imunskega sistema, v tem primeru pa je šlo za pretirano množično paniko. Izkazalo se je tudi, da je ta gripa ozdravljiva v tednu ali še prej po klasični metodi počivanja, toplih napitkov in uživanja sadja. Primer velja za večinski del zahodnega sveta, drugod imajo zaradi drugačne kulture, medicine in verovanja drugačne postopke zdravljenja. Panika pa je še vedno prisotna navkljub dejstvom, ki so lahko glede na to, kar beremo v medijih, naravnost pomirjajoča. Opozoriti moramo na bolnike, ki so kronično podvrženi boleznim ali imajo nasploh slab organizem, pri teh ljudeh je lahko marsikatera bolezen usodna. Mediji pa dajejo poudarek prav na te smrtne žrtve, ki so, kot že rečeno, bodisi podvrženi boleznim ali pa so res žrtve nove gripe, vendar navkljub vsemu mediji opozarjajo le na žrtve nove gripe, ne pa tudi na žrtve preostalih bolezni (ali v manjši meri), zaradi katerih umre več ljudi. V novinarstvu velja rek: »Slaba novica je dobra novica.« To lahko prevedemo tako, da novinarji rajši pišejo o slabih rečeh, ki pri bralcih/gledalcih povzročajo več zanimanja. Seveda to vpliva na dvig naklade časopisov, gledanja/poslušanja sporočil ali večjega obiska spletnih novičarskih portalov, kar pomeni več kapitala od oglasov. Od nečesa pa morajo tudi novinarji živeti. Slaba novica je prisotna pri večini družbenih sprememb, ki jih po navadi spremljajo stavke, upori, nemiri, atentati ali celo vojne. Prav zaradi te novinarske teze lahko sklepamo tudi o pretirani objavi negativnih novic, med katere sodi tudi pandemija nove gripe. Gripa pa je lahko, če o njej še naprej govorimo, aktualna kar dolgo, dlje od nekaterih drugih dogodkov, ki potihnejo zelo hitro. Svoje nadaljevanje lahko najde v cepljenju proti novi gripi. Po spletu je krožilo sporočilo, ki vsebuje teorijo zarote, saj naj bi s cepivom iluminati le želeli zmanjšati število prebivalstva, govorilo pa se je tudi, da cepivo vsebuje nanotehnologijo, ki voditeljem sveta omogoča sledenje ljudem preko mikročipa. Ljudje so pričeli dvomiti v cepivo in na dan je prišlo, da cepivo ni testirano ter ima stranske učinke. Če se že zdravniki ne morejo zediniti glede stranskih učinkov, kako naj potem novinarji presodijo o (ne)koristnosti cepiva. Družba pa je pričela kazati izrazit odpor do cepiva in celo preziranje cepljenja, češ da ni potrebno.

Na tem mestu pa lahko izpostavimo še moč avtoritete, ki lahko vpliva na dejanja ljudi. V ZDA je Obama javno napovedal, da se bo z družino cepil in s tem vplival na odločitev nekaterih Američanov o cepljenju. Avtoriteta v medijih lahko vpliva na kulturo že zaradi svojega stila oblačenja ali pričeske. Skozi medije, glasbo in film so se spopularizirali številni stili, ki so povzročili nastanek številnih subkultur. Tako so nastali punkerji z irokezami in 12-letnice z majčkami Hello Kitty. Čeprav so po drugi svetovni vojni glasbeniki upirali družbi, ki so jo vodili njihovi (po njihovem mnenju) konservativni starši, so na koncu postali sužnji pop industrije, ki nadzira in daje smernice mladim. Poglejmo samo znamenite Rolling Stonse in vidimo, da so postali v več kot 40 letih prava blagovna znamka, ki obrača gore denarja.

Če govorimo o medijih in njihovem vplivu na zahodno kulturo v sedanjem obdobju, se lahko pomaknemo le nekaj let nazaj in navedemo še nekaj podobnih primerov pandemij ali kako so zvonili družbeni alarmi. Dve leti nazaj je bila prisotna ptičja gripa. Ljudje so prenehali krmiti ptice v parkih in prenehali jesti perutnino. To je trajalo le toliko časa, dokler je bila ptičja gripa prisotna v medijih. Nato pa je vse skupaj čudežno potihnilo in življenja so se vrnila na stare tirnice. S preloma tisočletja pa se spominjamo hrošča tisočletja ali Y2K, ki naj bi zaradi spremembe letnice iz 1999 na 2000 sprožil računalniško krizo. Računalniki so zaradi shranjevanja pomnilnika operirali z zadnjima dvema števkama, saj nekateri programi niso bili pisani za uporabo po letu 2000. Kasneje se je izkazalo, da je bil prehod v novo tisočletje s stališča računalništva gladek in ni povzročal večjih težav. Seveda pa je bil hrošč močno izpostavljen v medijih in je vplival na ljudi. Poleg same prisotnosti in pogovorov o njem je sprožil tudi nezaupanje v računalniško industrijo, ki je veljala za kakovostno in je bila tedaj v močnem porastu. Ljudje so špekulirali tudi o sesutju celotnega sistema, predvsem bančništva, ki je tedaj že močno temeljil na računalniški tehnologiji. V času kapitalizma pa se vse vrti okoli denarja in v ZDA so sestavili indeks, ki je investitorjem omogočal predvidevanja o 18 podjetjih, ki se ukvarjajo s prodajo programov ali računalniških storitev.

Kako so mediji vplivali na množični preplah pa nam iz sodobnega časa kaže še nekaj primerov. Naj tu omenimo še nore krave in SARS. V času panike glede SARS-a (kar velja tudi danes v času prašičje gripe) so ljudje pričeli bistveno manj potovati zaradi zaskrbljenosti, da bi lahko zboleli. V takih časih ljudje (velja za večino) manj potuje sploh v oddaljene države, npr. v Azijo, ali pa se izogiba državam, ki so omenjene v medijih kot leglo bolezni, ki je v tistem času aktualna. Tako se je govorilo o množičnih okužbah v Veliki Britaniji, kar je pomenilo tudi, da je Velika Britanija izgubila nekaj turistov. Zaradi omembe v medijih, da se ponekod širi bolezen, so svojo potovalno destinacijo rajši spremenili.

Lahko se ozremo tudi v prihodnost. Kaj nas čaka? Kdaj je na vidiku nova množična panika, ki bo vplivala na kulturo in jo bodo sproducirali mediji? Osebno vidim to v letu 2012. Zaradi raznoraznih interpretacij majevskih prerokb, so prišle na dan teorije o koncu sveta leta 2012. Vse skupaj je še podžgal film, ki se imenuje po tem »usodnem« letu in je v kinematografih prava uspešnica. Sicer je vedenje ljudi v naslednjih treh letih in njihove opredelitve do morebitnega konca sveta odvisno od tega, kakšno pozornost bo dobila majevska prerokba v medijih in kako jo bodo mediji interpretirali ter kakšne videovsebine bodo še posnete na to temo. V primeru, da bodo mediji objavljali zgodbe kvazi jasnovidcev in jim dajali preveliko težo, se zna zgoditi, da pride do množičnega preplaha. Dovolj zgovorno dejstvo je, da se je že leta 2009 na Facebooku pojavil dogodek (event), ki se imenuje End of the World Party.

Sedaj je uradno: Michael Schumacher se v sezoni 2010 vrača v formulo 1 v bolidu mercedes gpja. Spet bo zanimivo gledati formulo ena!

Glavna tema, ki se tiče formule ena, je v zadnjem času morebiten povratek Schumacherja. Povezujejo ga s sedežem v ekipi mercedes gp. Eno mesto je, kot vemo, še prosto, drugi dirkalnik bo prihodnje leto namenjen Nicu Rosbergu. Razlogov je več, napomembnejši pa se zagotovo tiče Michaelove motivacije. Da je Schumi še vedno željan dirkanja, dokazuje dejstvo, da se je takoj po upokojitvi posvetil dirkanju z motorji, večkrat je testiral ferrarijeve dirkalnike in če ga ne bi ovirala poškodba, bi letošnjo sezono vskočil namesto poškodovanega Masse. Schumija torej še vedno vleče nazaj na steze.

Kot vemo, je ekipa mercedes gp naslednjica browna, ki je letošnjo sezono kot edina ekipa v zgodovini v prvi (in edini) sezoni nastopanja osvojila oba naslova. Mercedes je tudi odigral izrazito vlogo pri prihodu Schumacherja v svet formule ena. Eden pomemnejših ljudi v moštvu pa še vedno ostaja Ross Brown, s katerim je Michael osvojil največje uspehe, najprej v devetdesetih pri benettonu in kasneje še pri ferrariju.

Denar? No ja, denar ne bo bistvenega pomena. Schumi je svoje čase služil težke milijone. Ob morebitnem povratku pa si bo gospod 20 odstotkov¹ že izmislil nove marketinške poteze.

In … da še dodam malce osebnega razmišljanja. Sem Schumijev fan. Zanj navijam, odkar spremljam formulo ena. Posledično sem postal oboževalec ferrarija, katerega je sestavljal dream team Schumacher-Brown-Todt. Čas je naredil svoje, vsak je odšel po svoje, ljubezen do ferrarija pa je ostala. Massa je fant od fare, simatičen Brazilec, za katerega sem v preteklih sezonah stiskal pesti. Räikkonen mi ni bil prav nič simpatičen, tih, zadržan, jebe se mu za vse. Zdaj k rdečim prihaja Alonso. Ne maram ga, verjetno tudi zaradi rivalstva s Schumijem v letih 2005 in 2006, ko je Nemec moral priznati premoč Špancu. Na obzorju pa je zasijala nova zvezda, ki bi jo z veseljem rad videl pri Italijanih - Sebastian Vettel. Fant, komaj dve leti starejši od mene, mi je bil simpatičen že takoj na začetku in že v svoji prvi (v celoti odpeljani) sezoni je v Monzi z nekonkurenčnim torro rossom v deževni dirki pometel s konkurenco. Ima pa eno napako, vozi za red bull.

Zdaj pa se, dragi Rok, izjasni za koga boš navijal!

Za ferrari, v katerem dirkata antipatični Alonso in Massa, za ekipo, od katere od Schumacherjevega obdobja ni ostalo nič … Za Vettla, ki je dirkač prihodnosti … Za (če pride nazaj) Schumacherja v srebrni puščici, ki je nisem maral že od časov Häkkinena …

Če se vrne Schumi, bom navijal definitivno zanj. On mi je nad vsem. On je formula ena, jebi se Bernie! Če pa ne, bom pa navijal za Vettla in ferrari. Ja za ferrari, boli me kurac za oba dirkača, še posebej za Alonsa. Saj je že Enzo Ferrari trdil, da je konstruktorski naslov pomembnejši od dirkaškega.

Schumi pa … svoj mit si je zgradil v rdečem kombinizonu. Če ga zdaj zamenja s srebrnim, bo kar malce skrunil svojo podobo, ki je z zlatimi črkami zapisana v srca mnogih dirkaških navdušencev. Bojim se, da ne bo naredil isto bedarijo, kot sta jo naredila Michael Jordan in Lance Armstrong. Po come backu nista bila ista. Bo Schumi boljši? Še zmeraj pa me vzburja misel, kako bo videti na stezi ata Schumija in novi rod ala Hamilton, Vettel & Co.

Saj veste, tudi Senna je v rdečem mclarnovem kombinizonu izgledal lepše kot v modrem williamsovem …

1. Willi Webber, Schumijev maneger - Zelo zaslužen za njegovo bleščečo kariero in že približno dvajset let dobi 20 pfeningov od vsake Schumijeve marke, zaslužene z dirkanjem. Seveda od leta 2002 Schumijeve prihodke merimo v evrih. [↩]