Poslednje srečanje
To je bilo naše tretje srečanje. Tretje in zadnje, naslednje leto gre zares.
Medtem ko so odrasli plesali, smo se tradicionalno dobili na sestanku in kovali načrte za naprej. Mimo nas so švignili spomini preteklih let. Kar hitro so minila in tudi prihodnjih dvanajst mesecev bo kmalu naokrog. Tedaj me prešine misel o minevanju.
Še včeraj bi na kolenih prosil, da me sprejmejo medse. Zdel sem se jim tako majhen in nebogljen, tolažili so me, naj še malo počakam. Čakal sem /…/ zdaj pa sem že starešina, lasje bodo kmalu pričeli siveti. Vino, ki smo ga kupili za to priložnost se je medtem že pokvarilo, predolgo je trajalo …
/…/
Govorili smo o našem velikem načrtu. Potiho. Nihče ni ničesar rekel na glas. Vsak je bil zatopljen v svoje misli in razmišljal o prihodnosti. Variant je bilo precej in najboljšo inačico je imel vsak sam. Trajalo bo, preden bomo plane realizirali. Nekateri jih ne bodo. Povozil jih bo tovornjak brez zavor sredi puščave, ki ji ne vidiš konca. A vseeno se na koncu puščave skriva zaklad, do katrega vodi samo znanje.
Nihče ne pretirava. Neuresničljive sanje smo pokopali že na prvem srečanju. Nekoč smo vsi hoteli biti slavni in bogati, a temu ne bo tako. Naši cilji so realni in uresničljivi.
Čeprav je bil prostor odprt, je zrak preplavil dim cigar. Slavnostno smo jih prižgali, prave kubanke so bile. Nazdravili smo s šampanjcem. Pili smo zmerno, vsakdo je želel razmišljati trezno.
Veliki plan, ki je le del cilja, se bo končal prihodnje leto. O naših preteklih srečanjih ne bo govoril nihče. Jedli bomo le elitno hrano in pili drage pijače. To bo prava prireditev, spektakel, s sestanki smo zaključili. Umsko in fizično bo treba pričeti delati na naših sklepih. Zapisani so v osebno knjigo slehernega posameznika, ki čaka pred vrati na jutro. Da dočaka zarjo, pa mora preplezati številne strme stene … S temi mislimi smo zaključili srečanje.
Poslovili smo se formalno, s stiskom roke. Vsak je odšel posebej, molče in svojo pot. “Sam bom hodil svojo pot, polno slave, polno zmot. Sam izgubljal včasih bom in zmagoval.” Gradovi v oblakih so se ob naših tresočih korakih dokončno porušili.
Labodje so odpeli zadnji spev, zdaj smo mi na vrsti.
