Kašpar

Redni bralci mojega bloga verjetno veste, da sem šel pred tedni peš iz Izole v Umag in imel težave z modrimi angeli. Malce kasneje sem se na morje odpravil še z maratoncem. Kar malo verjetno je, da nekdo naredi 200 km s tem biciklom v enem šusu!

Vse se je začelo z idejo, ki se mi je porodila med pešačenjem. Tukaj se jebem s peš hojo, lahko bi šel s kolesom! Ok, gremo od doma. Na vlak do Kopra niti nisem razmišljal, na to opcijo sem se spomnil šele ob povratku domov. Rabil sem še enega sotrpina, ki je enako prifuknjen, da se odpravi na morje s kolesom.

Ko sem končno dobil enega, sva se okvirno zmenila za vikend, nato pa sem ga dan pred odhodom klical, da greva na pot že jutri, baje da zaradi gužve na cesti ob petkih. Ob pijači se dogovoriva za potek poti, za robo, ki jo bova vzela s seboj … Nato pričneva razmišljati še o prevoznem sredstvu, kolesu. On ima to pošlihtano, kolo je brezhibno, teče v najlepšem redu. Problem je nastal pri meni. Maratonca sem kakšno uro pred najinim srečanjem peljal na servis, ker mi je manjkala ena špica na zadnji gumi. Tam so bili polno zaposleni in bi moral na popravilo čakati več kot en teden. Odločen sem bil, da grem jutri na pot in o kakšni odpovedi dopusta nisem razmišljal. Vprašal sem, kaj se zgodi, če manjka ena špica. Serviser mi je odgovoril, da bo kolo malo vijugalo. Malo, ok, malo. Nato pa previdno vprašam, če bi bilo kaj narobe, če bi naredil sto kilometrov. Ogorčen mi odgovori, da to kolo ni za tako dolge ture. Kaj pa je on vedel …

No in potem s kolegom ugotoviva, da to kolo pač ni primerno. Razmišljam o gorcu in se že odločim zanj. A glej ga zlomka … Žica za prestave je bila utrgana, kolo je bilo torej neizpravno za pot. Potrebno bo iti z maratnocem! Naredimo še nekaj manjših popravil: zavore, napumpamo gume …

V četrtek navsezgodaj se odpraviva. V Tacnu pod Šmarno goro pa odpovejo zadnje zavore. Jebi ga, imam še sprednje. Pot normalno napredujeva … O nadaljni poti do Vrhnike ne bom razlagal, ker bi bilo branje nezanimivo.

Torej … Ne vem, če poznate, ampak pri Vrhniki je en hudičevo dolg in občasno strm klanec - zloglasni vrhniški klanec. Grizem in grizem tisti klanec, prvič pričnem glasno preklinjati nakar spusti zadnja guma. “Je*** ti mater, pi*** ti materna!” Zakaj vendar s seboj nisem vzel rezervne zračnice, pa še razmišljal sem o tem. Ustaviva se na počivališču in pričneva krpati zračnico. Pomembno je povedati, da je bilo to za obadva prvič. Po navodilu sotrpinovega očeta narediva tako kot je treba, nakar po uri in pol zajebavanja z zračnico ugotoviva, da je bilo najino početje zaman. Flika ni držala! Vzameva selotejp in pričneva krpati s selotejpom. Imela sva tudi obilico težav z nameščanjem gume. Poleg naju se je ustavil še mlad kolesarski par. Močnejši del (Moški, ženska ni bila debela. Packi, kako lahko pomislite na to!) je pomagal kolikor je lahko. Napumpali smo gumo, a je bila po nekaj sekudah prazna. Do Logatca je bilo potrebno peš. Ni pa zanemarljivo povedati, da so do tja kaki trije kilometri. Na začetku sem poskušal z vožnjo po feltni, kar pa je nekoliko čudno škripalo, zato sem v zadnji del vrhniškega klanca tekel ob kolesu. Poleg ceste vodi še železnica in delavci na njej so me precej čudno gledali.

Kolo med popravljanjem.

Krivec - zračnica.

V Logatcu se ustaviva pri Mercatorju, kjer odšravfava zadnjo gumo in jaz grem z drugim kolesom ter gumo v roki do najbližjega servisa, ki je bil oddaljen še nadaljnja dva kilometra. Na srečo je bil servis odprt in imel je zračnico potrebne dimenzije. Za menjavo mi je zaračunal štiri evre plus material. Oderuh! A nisem se preveč sekiral, saj sem le tako lahko pot nadaljeval proti morju. Sem pa Gorenjec, zato imam do denarja malce durgačen odnos.

Nekaj dni kasneje sem izvedel, da sva v Logatcu v krožišču zalutala in si podaljšala pot za kar nekaj kilometrov po neskončnih klancih. To pa je bilo zato, ker v krožišču ne morejo napisati, da je smer proti Idriji tudi smer proti Postojni. Kaj sem pa jaz vedel, nisem iz teh krajev. Proti Idriji pa tudi ni morje!

Well, zalutava in se voziva po cesti skozi gozdove, pot pa je bila vseskozi gor-dol. Sem ter tja je bila kakšna manjša vas. Znašla sva se v vukijebeni, kjer ni ničesar. Nič, ništa, nothing. Tam ne bi živel, ne bi! Potem spet prideva na glavno cesto, torej staro cesto proti morju. Prideva do vasi Planina, kjer se prične več kot štiri kilometrski vzpon. V vasi pričnem ugotavljati, da sva imela srečo, da je guma počila pred Logatcem. V strašni pizdariji bi se znašla, če bi se to zgodilo tukaj. Nobenega servisa, nobenega vlaka, nobenega avtobusa, še gostilne pomoje ni bilo nobene. Pijača v bidonu pa je postala obupno vroča. Vroča! Pila sva skroaj vrelo vodo.

Zagrizeva v klanec, zafrkavajo me prestave. Preklinjam kot že dolgo ne. Klanec se vleče in vleče, ni mu videti konca. Levo, desno, levo, desno … in vseskozi navzgor. Hudo navzgor. Do Postojne pa je bilo še kar nekaj, kjer sva si ob pogledu na civilizacijo prav pošteno oddahnila.

Priznam, jaz sem bil neprimerno bolj utrujen. On je športnik, trenira hitrostno rolanje, vsak vikend je na tekmah v Avstriji, Nemčiji, Švici, Italiji, prihodnje leto gre na evropsko in svetovno prvenstvo, jaz pa sem zavaljen lenuh, ki ne trenira ničesar. Tistih 60 km do Kopra je bilo presneto težkih. Na srečo je bil zadnji del poti navzdol, toda vročina te še izdatno utrudi. V Kopru sem komaj pojedel horseburger in spil coca-colo. Iz Izole pa proti Belvederju (hrib nad Izolo) vodi najbolj strm klanec na poti med Kranjem in Sečovljami (če gledamo proti jugu, nazaj grede je tisti klanec iz Strunjana po kolesarski poti proti Belvederju še težji, še posebej v najhujšem soncu). Prebijeva se na vrh in se odpraviva v kamp, ker je bila že noč. Prespiva pri sorodnikih. Počena guma nama je vzela preveč časa, da bi še isti dan videla Savudrijo.

V kampu nama dado jesti, a hrano odkloniva. V takih razmerah je jesti nemogoče. Samo pil bi … Vode, vode! Spal sem kot ubit, baje pa sem v spanju nekaj govoril … Ne vem, meni se je zdelo, da sem trdno spal. Zjutraj sva nadaljevala pot. Tukaj ni potrebno omenjati ničesar, saj težav na srečo nisva imela. Bila je ena sama stvar: klanec takoj za mejo! Klicaj, ja klicaj! Dolg je kot sta ponedeljek in torek skupaj. Pa še precej strm za povrh. Slišal je precej zanj domačih kletvic. Upravičeno!

Ko se je vzpon končno nehal, je pot do Savudrije enostava. Preživeli smo nekaj čudovitih dni počitnic. O teh dneh ne bom pisal, tisti, ki so bili tam, bodo že vedeli, kako smo se imeli.

[...]

V ponedeljek zjutraj sva se po MacGyverju na A kanalu odpravila proti Kopru, kjer sva imela vlak ob 20:13. Do Kopra je šlo vse kot po maslu, nakar …

Ustaviva se za kopanje, kolega leze v morje in mu spodrsne na skalah. Steče proti meni, ki se mi ni ljubilo kopati, in kri lije po pločniku. Mimo pride nemško govoreči par, ki ponudi nekaj obližev. Napotiva se v koprski zdravstveni dom. Kolega obvijejo in mu povedo, da bo moral šivati v naslednjih šestih urah. Razmišljava, kaj narediti. Oba sva bila jako živčna. Lahko bi tudi prespala in zvečer poslušala Roberta Planta, ko sva že tukaj. On ni bil zainteresiran, želel je čimprej domov. Vzame taksi in se odpelje v Izolsko bolnišnico, kjer ga zašijejo. Jaz sem medtem dve dodobra otovorjeni kolesi peš peljal do železniške postaje. Ljudje so me precej čudno gledali, kaj moremo.

Kolega se zašit vrne, normalno greva proti Ljubljani. V Ljubljani smo kolesi naložili na kasonarčka in jo mahnili proti Naklu. Pot se je srečno končala okrog enajste ure. Bogu hvala!

Utrujeni mož na železniški postaji čakajoč horsa. Da, tudi ob povratku sva jedla konja.

Epilog: Včeraj sem se ponoči vozil po Naklem. Po vsega nekaj prevoženih kilometrih mi poči žica za zadnje prestave. Uaaa, da bi šla žica v vukijebini med Logatcem in Postojno, mamu ti … !

Pot je bila zanimiva in polna izkušenj. Videla sva veliko in naučila sva se veliko. Na pot je treba iti pripravljen, to je dejstvo. Rezervne zračnice, pumpa, orodje, to je pod must! Imejte tudi veliko kondicije in izpravno kolo, predvsem to. Z maratnoncem se še vedno da priti na morje, četudi je precej zjeban. Potovanja s takim kolesom vam ne svetujem, sem pa prvi izmed vas, ki je šel to stvar sčekirat (Slon in Sadež: Komercialne pizde).

“No matter what we get out of this I know well never forget”

Deep Purple, zadnja verza komada Smoke on the Water.