Kašpar

Spominjam se slike psa, ki sedi za računališko mizo in drugemu psu pravi: “On the Internet, nobody knows that you’re a dog.” Slika je bila objavljena davnega leta 1993 v New Yorker Magazinu, pa vendar je še danes aktualna. Vsi vemo, da zasebnost na spletu izginja, da preko IP-jev lahko izsledimo marsikatere podatke o osebah, da danes ljudje izgubljajo službe zaradi izjav na internetu, pri nekaterih pa je prav spletno pisanje razlog, da je ne dobijo. Kljub vsem zgoraj naštetim slabosti uporabe interneta s stališča zasebnosti, si lahko še vedno za množice anonimen, se oglašaš in repenčiš.

Prav to repenčenje me moti. Koliko je danes piscev na spletu, ki so skriti za masko anonimnosti in v svojih postih pišejo praktično vse, kar jim pade na pamet. Pisana beseda v digitalni obliki je še vedno pisana beseda, pod katero se je treba podpisati. Podpis zagotavlja strinjanje z zgoraj napisanim in dolžnost, da avtor svoj članek argumentirano zagovarja. Na spletu pa se najdejo pisci blogov, ki za svojo zabavo pod krinko kritizirajo politike, znance, sošolce in sovražnike.

Prav v tem segmentu nastaja razkol med stvarnostjo in virtualnostjo. Virtualni svet predstavlja kraj, kjer lahko zaživiš na novo. Brezposelna oseba lahko postane lastnik bajtic v Second Worldu. Po vsej verjetnosti ne bo nihče vedel, kdo se skriva za nicknamom. Kaj pa se zgodi, ko zmanjka elektrike? Takrat se posvetimo realnosti, običajnemu delu na tri šihte in preživljanju iz dneva v dan. Pumpanje ega na internetu in norčevanja, zabavanja in izrečenih besed (tudi avtoritetam, ki imajo svoj kotiček na spletu), katerih v resničnem življenju ne bi nikoli izustil, je konec.

Enostavno je kritizirati Janšo, enostavno se je posmehovati otroškosti nekaterih blogerjev. Toda najprej dobro pomisli, če nisi bil v devetdesetih fan Backstreet Boysev, ‘N Sync in ostalih boy bandov ali da ni bila tvoja fotka nekoč objavljena na Glasujzame. Po domače povedano: Če nimaš jajc, uporabiš internet, kjer se pod masko dobesedno izliješ, pa tvoja mama še vedno ne bo vedela za tvoje ukore v šoli, tvoja punca ne bo vedela, kaj vse si delal z bivšimi, tvojemu fotru pa še vedno ne bo jasno, od kod tista praska na avtu.

Mogoče se v prejšnjem odstavku marskikdo najde. Pa ni bistvo obujanje spominov na naša poslušanja najrazličnejših glasbenih skupin, za katere se danes sramujemo, da smo jih kadarkoli poslušali. Bistvo je, da je za tipkovnico marsikdo pogumen, marsikdo najpametnejši, marsikdo nabolj kritičen (ne leti na Hada, njega poznamo) do politikov in gospodarstvenikov, marsikdo je v Photoshopu najlepši in marsikdo lahko pozira s fejk verižico pred naključno parkiranim Ferrarijem s tujo registracijo.

Splet pa ti lahko pomaga zasloveti. Če odvržeš masko in preko interneta pokažeš tisto, kar znaš in si pri tem dober, imaš precej večje možnosti za uspeh preden je internet prišel v vsako slovensko hišo. Take primerke pa lahko le pohvalim - prvič za delo, drugič za uporabljanje sodobnih komunikacijskih sredstev. Če parafraziram Majo Novak: “Komunikacija spet normalno steče, ko vse osebe pokažejo svoj pravi obraz.”

Objavljeno dne 22.01.2008 ob 14:31 Zapisano pod: Blog, Internet. Vse odgovore na ta vnos lahko spremljate preko RSS 2.0 vir. Lahko pustite komentar, ali trackback iz vaše lastne strani.