Kašpar

Sončni žarek me prebudi v nedeljsko jutro. Po tem, ko sem se po tretjem porodu zredila za 30 kilogramov, me v hribe težko spraviš, saj se takoj pričnem znojiti in sopihati. Ko sem sama, mi družbo dela televizor, nedelji, ko je cela družina zbrana, pa je namenjeno družinsko druženje - po navadi se odpravimo v nakupovalni center.

Kot po naključju med tednom nimam dovolj časa za šoping. Delam do petih, šestih, potem pade še kakšna kavica s sodelavko, dasiravno ni doma frke v bajti in moram nemudoma pohiteti domov, saj je moj mož totalen nesposobnež, ki ne zna ukrotiti otrok. Tako je nedelja edini dan v tednu, ko lahko nakupim, kar želim. Pa še določeni popusti veljajo ta dan.

Do trgovine ponavadi pelje mož. Pravi, da ženske ne znamo voziti. No, resnici na ljubo je naš karavan res precej nerodna stvar za parkiranje, tako da vožnjo z veseljem prepustim možu. Pri vhodu v nakupovalni center je kot po pravilu vedno gostilna. Seveda se mož takoj zbaše za šank. Pravi, da je bilo čez teden v službi noro in da ima za vikend pravico do enega pira, čeprav nikoli ni samo eden. Medtem, ko on debatira s pol mlajšo kelnarco, se name obesijo vsi trije otroci. “Mami, mami!” se derejo. “Jaz bi pa Barbiko,” pravi najmlajša. Starejša se že včasih pogleda v ogledalo in ponavadi zahteva kakšno ličilo, zapakirano v škatlico s pravljičnimi junaki. Da so ličila zaradi raznih škratov na škatli tudi trikrat dražja, je ne zanima.

Vedno imam s seboj listek, na katerem piše, kaj moram kupiti. Kot po pravilu pa vedno kupim vse ostalo, saj me vedno preseneti kakšen izdelek, katerega nisem pričakovala v akciji. Zato v trgovino ponavadi hodim dvakrat. Prvič nakupim, kar je nepotrebno in približno potrebno, drugič pa kupim tiste nujne stvari, ki sem jih prej v moji celodnevni odisejadi po trgovini pozabila kupiti. V drugo na blagajno pritečem pet minut po uradnem zaprtju trgovine.

Sekira se nihče. Ne vem, kako sem lahko pozabila na kruh, ko pa otroci doma stradajo. Pa nič zato, sem ga pa kupila, ko sem šla v trgovino drugič. Tudi prodajalke se ne sekirajo, niti veselijo se ne, čeprav je službe konec. Očitno luči v trgovini razosebljajo. Če še niste opazili, nakupovalni centri nimajo niti enega okna, vse osvetljuje umetna svetloba.

Tudi tokrat je bilo podobno. Med nakupovanjem so se otroci v trgovini izgubili. Sina sem našla pri računalniški opremi, starejšo hčerko pri igračah, mlajšo pa na informacijah. Prekleti mož! Medtem, ko jaz lovim mularijo in se trudim priskrbeti osnovna živila, on pije za šankom.

Končno smo plačali, nato pa … Saj veste. Pozabila sem skret papir in vodo Dana. Dana, ne Zala, Dana je bolj zdrava. V naši družini že od leta 1998 izrecno pijemo zgolj ustekleničeno vodo. Otroke je tačas prevzel mož, ki jim je naročil kokakolo. Svojevrsten paradoks glede zdrave pijače, mar ne?

Po prepiranju z varnostnikom, ki me ni želel spustiti v trgovino, saj so že zapirali, me je končno spustil in kot zadnja nakupovalka sem dobila še jezen pogled prodajalke. Pobrala sem otroke in moža, ki je za šankom pil že četrto pivo.

Odpravili smo se proti parkirišču. Vmes se je starejša hčerka zagledala v bonbone in ko sem ji namignila, da gremo, je pričela jokati. Umirila sem jo lahko le tako, da sem ji kupila eno vrečko sladkarij. Nato se je pričel kujati še sin, ki je na vsak način želel avtomobilček, ki je kot izmeček sameval na robu trafike. Ni mi preostalo drugega, kot da mu ga kupim. Ker smo bili ravno v trafiki, je mož spotoma kupil še revije, s katerimi si bo krajšal čas na stranišču: Mladina, Mag … Menda mu pogled na Janšo prebavo pospeši bolj, kot Donat Mg.

Potem ko smo si na koncu privoščili še sladoled in je mlajša na tla stresla že tretjo kepico, je imel mož dovolj. Brezpogojno je ukazal odhod domov. Medtem, ko je bil on mrkega obraza, sem bila jaz vesela - srečna, ker smo opravili še en odličen nakup.

Objavljeno dne 12.02.2008 ob 13:27 Zapisano pod: Blodnje. Vse odgovore na ta vnos lahko spremljate preko RSS 2.0 vir. Lahko pustite komentar, ali trackback iz vaše lastne strani.