Kašpar

“Poznal sem fanta, takšnega kot jaz. Poslušal je Beatle in Rolling Stones.”

Po vsej patetičnosti ameriških filmov o Vietnamu, je moj prijatelj umrl kot eden izmed tisočih ameriških mladeničev z rejbankami na nosu in Lucky Strike cigareto v ustih. Preden se je ukrcal na letalo in preden smo mu s prijatelji ob smrti kot v mjuziklu Hair zapeli Let the Sunshine, mu je oče s službenega potovanja prinesel prve kavbojke.

Kavbojke so združevale. Kot po pravilu smo vsi, ki smo nosili kavbojke, imeli nekaj briljantine v laseh, se upirali staršem in imeli na metre vinilnih plošč. Naše stene so prekrivali plakati najhujših takratnih bejb in Gudmen je bil za nas Godman. Če je imel kdo radio, smo družno našli Luxemburg in noči preživeli ob noro dobri glasbi.

Kasneje, v osemdesetih, je mlajši brat iz Celovca prinesel Bravo. Kdor je bil v reviji, je imel kavbojke - od pop pevcev do glam rockerjev. Tistokrat je brat na veliko presnemaval kasete, odjemalce je imel le iz zgolj v ljudeh daljših las v ohlapnih kavbojkah.

Devetdeseta sem v večji meri prespal, spominjampa se, ko so se še pod vplivom Public Enemy pričeli pojavljati hip-hoperji. Trenirke so zamenjale begice - iz jeansa, normalno.

Modne hiše so pričele promovirati kavbojke, kot da glas ljudstva ne bi bil dovolj. Običajne barve, rdeče, rumene, zelene, vseh barv - saj veste, United Colors of Benetton.

In ko danes osivel pohajkujem naokrog, gledam mlade, ki z mobitelom v roki stopicajo v … kavbojkah. Široke, ozke, Levis, Casucci, strgane, zašite, sprane ali čisto nove, ni važno, le da so kavbojke.

Ob tem mi skozi glavo šinejo vsa ta leta kavbojk. Nič se ni spremenilo, mladi še vedno nosijo kavbojke, kot smo jih mi pred tridesetimi letih, le da jim ponje ni treba v Trst. Pogledam proti tlom in vidim, da nosim kavbojke. Očitno se ne staram, s kavbojkami sem vedno mlad.

Objavljeno dne 13.02.2008 ob 15:08 Zapisano pod: Blodnje. Vse odgovore na ta vnos lahko spremljate preko RSS 2.0 vir. Lahko pustite komentar, ali trackback iz vaše lastne strani.