Kašpar

“Hvala Bogu!” - to je vse, kar lahko rečem po preteklih dneh, ko sem imel težave z računalnikom.

Začelo se je prejšnji teden. Zaženem računalnik. Nič. Le opozorilo, da je trdi disk v okvari. Butam z glavo v steno, zakaj nisem riskiral tistih 100 € in nabavil zunanji disk, kamor bi delal back-upe. Samo dejstvo, da je crknil disk, me niti ni tako pretreslo, saj je računalnik star štiri leta in kakšna komponenta gre v tem času že v franže.

Užalostilo me je, da je izginilo na tisoče slik, na stotine filmčkov, posnetih v zadnjih štirih, petih letih. K vragu je šlo zadnjih pet let digitalnih spominov, vse od konca osnovne šole pa skoraj do mature. Kličem naokrog, kaj se rešiti da. Računalnik smo nekako spravili v pogon, želeli prenesti podatke, ki so bili na disku. Brez uspeha. Potem smo računalnik peljali k mojstru, ki je zadevo poštimal, kolikor je bilo možno.

Diagnoza: bad sectorji na C-disku, upajmo, da bo mogoče rešiti E-disk. Le višji sili se imam zahvaliti, da je bil E-disk uspešno prenešen. Seveda moram omeniti, da so bile skoraj vse slike na E-disku.

Vseeno pa ostaja grenak priokus. Nekaj slik in dokumentov je bilo na C-ju. Če me spomin ne vara, je bilo nekje prav nekaj starejših slik iz leta 2004, ki jih moram imeti na enem izmed CD-jev. Kje pa so stari CD-ji, je pa drugo vprašanje. Pri sošolcih iz OŠ?

Po vseh teh dneh upanja za stare slike priporočam vsem, kot sem jaz, naj vendar delajo back-upe. Ni lepšega, kot obujati spomine ob starih slikah. Čez dvajset let bi ubijal za izgubljene fotke.

P. S. Če ima kdo kaj starih slik naše generacije, naj jih zapeče. Če pa ima kdo kakšne moje CD-je, pa naj jih prosim vrne.

Objavljeno dne 2.04.2008 ob 20:44 Zapisano pod: Računalništvo. Vse odgovore na ta vnos lahko spremljate preko RSS 2.0 vir. Lahko pustite komentar, ali trackback iz vaše lastne strani.