Kašpar

Že v povojih blogerske revolucije je veteran Jonas govoril, da ima na internetu vsak posameznik glas. Glas, s katerim lahko zakriči. To je glas, ki ga sicer ne bi slišal nihče, ob objavi na spletu pa ga lahko slišijo prav vsi. Te besede pa se dandanes izkazujejo za resnične, saj prav blogerji lahko odkrivajo in razkrivajo marsikaj, kar je sicer očem prikritega.

Pred časom sem pisal o nepoštenju glede Zosiovih štipendij, o novih pogojih štipendiranja … O isti temi so pisali tudi ostali blogerji in forumaši. Kako močni smo lahko skupaj, dokazuje dejstvo, da smo prišli celo v Nedeljca.

Objavljeno v Nedeljskem glasu

Kako drugače pa bi besede nekega srednješolca slišala cela Slovenija, če ne bi bilo interneta? Mar ni fascinantno, kaj lahko doseže posameznik na internetu? Kakšna organizacija se je zmožna zgodita sama po sebi brez kakšnega posebnega truda.

Povedali smo svoje, povedali smo tako, kot je. Brez nakladanja. Brez predvolilnih obljub. Povedali smo v kakšni situaciji smo mi, ki imamo štipendijo. Nas ne zanima, kakšni nesposobneži upravljajo s štipendijami. Hočemo le, da nas o novih pogojih obvestijo pravočasno.

Upam, da bomo kaj dosegli. Če ja, super. Če ne, jih nabijem nekam.

Objavljeno dne 21.07.2008 ob 13:58 Zapisano pod: Blodnje. Vse odgovore na ta vnos lahko spremljate preko RSS 2.0 vir. Lahko pustite komentar, ali trackback iz vaše lastne strani.