Kašpar

Letošnji dopust sem si zamislil kot potovanje po republikah bivše Jugoslavije. Na koncu sva s prijateljem obiskala Hrvaško, BiH in Srbijo. Šlo pa je nekako takole:

Prvo noč smo s kolegi na Pagu igrali poker do jutra, drugo smo se zabavali v Zrčah, tretji dan sva s kolegom potegnila do Splita, večer je minil v znamenju ogledovanja tega čudovitega mesta. Na licu mesta sva se odločila podaljšati do Dubrovnika, kjer sva za obzidjem starega dela mesta videla veličastne starodavne stavbe, pila pivo v Irish pubu, končala pa na ribiški fešti tamkajšnjih domačinov. Naslednji dan sva si zaželela kopanja, po naključju sva zavila v mirno dalmatinsko vasico Slano, kjer sva se odločila, da dan po črnogorsko preleživa na plaži. Zjutraj sva nadaljevala proti Bosni, si ogledala Međugorje in Mostar, zaključila pa na čevapčičih v neki tovornjakarski gostilni ob cesti, kjer sva prespala na parkirišču.

Pot naju je nato vodila na Bjelašnico, kjer so bile leta 1984 zimske olimpijske igre, in v Sarajevo z obveznimi čevapi na Baš čaršiji. Sarajevska noč se je potegnila v jutro, spoznala pa sva Švedinje, Američane, Angleža, nekaj Bosancev in človeka, ki je med njihovo vojno delal v Sloveniji. Navdušil me je z brezhibno slovenščino, za razliko od tistih priseljencev, ki še po tridesetih letih bivanja v Sloveniji ne obvladajo našega jezika. Zaradi neprespane noči, sva naslednjo noč prenočila v gozdovih Jahorine, kjer sva imela edini problem z avtomobilom, saj je zakopal v blato in sva zaradi bližajoče noči reševanje Twinga preložila na naslednji dan. Po pranju avtomobila s kristalno vodo z bosanskih gora sva si ogledala še bob stezo, nato pa v enem šusu naredila 300 km pot mimo Titovih Užic in Čačka do majhne vasice Slavkovica, kjer sva bivala naslednje štiri dni.

Gostoljubje Srbov se je izkazalo za odlično, saj bi sigurno pridobila kakšen kilogram, če ne bi prišlo do zdravstvenih težav. Drugo noč v Srbiji je minila v znamenju bruhanja, saj je vse, kar je šlo pred nekaj urami noter, šlo zdaj ven. Naslednji dan sva obiskala zdravnika, kjer sva dobila infuzijo, in cel dan prespala. Nedelja pa je minila v znamenju rehabilitacije. V ponedeljek zjutraj sva ob pol petih krenila proti domu in se v času kosila srečno vrnila domov.

Vse to in še več je bil jugotrip. O posameznih postankih se bom razpisal v prihodnjih dneh. Bilo je nepozabno in odločen sem, da v prihodnosti podvig ponovim.

Oni dan sem se po službi usedel v avto, odprl šipe, nabil hlajenje, kajti zunaj je bilo sigurno preko 30 stopinj. Zapeljem iz parkirnega boksa, naredim pet metrov, ko me ustavi ena ženska in mi skozi odprto okno poda roko. Izgledalo je, kot da sva stara znanca, čeprav sem jo videl prvič v življenju. Kaj je njena gesta pomenila, pa sem izvedel prav kmalu.

“Ukradli so mi 100 evrov in mobitel, prosim pomagaj mi,” me je ogovorila.

Takim ljudem pač ne nasedam in tudi, če bi imel v žepu jurja, ji ne bi dal niti centa. Odgovoril sem ji, da s seboj nimam denarja. Nato je nadaljevala:

“Zapelji me do tvojega doma, da vzameš denar.”

Izgovoril sem se, da imam opravke.

“Potem pa pojdi dvignit na banko,” je nadaljevala.

Odgovoril sem ji, da nimam kartice.”

Saj ti bodo dali, saj te poznajo. Tudi meni so dali denar brez kartice.”

Še vedno nisem bil zainteresiran za stvar, pa saj teh besed ne moreš resno jemati. Brez kartice gre bolj težko.

Nato pa stegne roko v avto in me poboža po licu. Ko je videla, da ne bo nič dosegla, je iz rokava stresla še zadnjega aduta:

“Bova šla pa potem enkrat seksat.”

Ok, to je pa odločno preveč. Odpeljem, ona pa mi še zabrusi, da sem nesramen. Sunkovito sem speljal in spregledal avto, ki se je s parkirnega prostora na levi strani enosmerne vključeval v promet. Priznam, v šoku ga nisem videl, hotel sem le čim hitreje se oddaljiti od te čudakinje za najmanj 100 metrov. Na srečo me je voznik pravočasno opazil, tako da sem šel jaz lahko varno mimo.

Ne morem verjeti, da nekateri nasedajo na take poceni fore. Večini so ukradli 100 evrov, mobitel, izgubili karte za vlak … Pa tudi, če bi bilo res. Kaj ti jaz morem, če so ti ukradli mobitel. Naj ti jaz kupim novega?!

Včeraj me je prijatelj po kosilu klical, če pridem k njemu. Ker sem bil zaspan, sem mu odgovoril, da pridem čez eno uro. To sem rekel, ker sem bil preveč utrujen, da bi šel takoj. Medtem pa sem se ulegel in spal do jutra. Vmes je moj spanec prekinil le en telefonski klic, katerega vsebine se zaradi zaspanosti ne spominjam preveč. Zbudil sem se točno ob petih (brez budilke), se umil in šel na šiht (ki se začne ob pol šestih). Le kako mi je uspelo vstati tako pünktlich?

16.00 - 5.00 [13 ur spanca :)]

Že v povojih blogerske revolucije je veteran Jonas govoril, da ima na internetu vsak posameznik glas. Glas, s katerim lahko zakriči. To je glas, ki ga sicer ne bi slišal nihče, ob objavi na spletu pa ga lahko slišijo prav vsi. Te besede pa se dandanes izkazujejo za resnične, saj prav blogerji lahko odkrivajo in razkrivajo marsikaj, kar je sicer očem prikritega.

Pred časom sem pisal o nepoštenju glede Zosiovih štipendij, o novih pogojih štipendiranja … O isti temi so pisali tudi ostali blogerji in forumaši. Kako močni smo lahko skupaj, dokazuje dejstvo, da smo prišli celo v Nedeljca.

Objavljeno v Nedeljskem glasu

Kako drugače pa bi besede nekega srednješolca slišala cela Slovenija, če ne bi bilo interneta? Mar ni fascinantno, kaj lahko doseže posameznik na internetu? Kakšna organizacija se je zmožna zgodita sama po sebi brez kakšnega posebnega truda.

Povedali smo svoje, povedali smo tako, kot je. Brez nakladanja. Brez predvolilnih obljub. Povedali smo v kakšni situaciji smo mi, ki imamo štipendijo. Nas ne zanima, kakšni nesposobneži upravljajo s štipendijami. Hočemo le, da nas o novih pogojih obvestijo pravočasno.

Upam, da bomo kaj dosegli. Če ja, super. Če ne, jih nabijem nekam.

Nasty je na svojem blogu objavila, kako naša vladajoča stranka brezskrbno postavlja lastne smerokaze na državne prometne znake. To ni le nedovoljeno, to je tudi kaznivo.

Fotografija: Vir.

(izrez)

Več fotografij …

Ker živimo v demokraciji, kjer smo pred zakonom vsi enaki, in ker želim, da je v Sloveniji čim manj huliganstva, sem se odločil, da prijavim stranko SDS Darsu. (dodatek [21. 7. 2008]: Dars ni pristojen za to, zato sem se obrnil še na ministrstvo za promet)

Napisal sem jim elektronsko pošto:

Pozdravljeni,

želim prijaviti SDS, saj nelegalno postavlja svoje smerokaze na prometne znake, ki jih plačujemo (smo plačali) vsi državljani RS. Dokaz za to je fotografija na blogu: http://bear.blog.siol.net/2008/07/19/sds-vse-je-nase-pozvizgamo-se-na-zakone/ .

Zanima me, če boste ukrepali (kako) in zakaj ne.

Lep pozdrav!

Upam, da mi bodo odgovorili, saj z odgovori državnih organov nimam sreče. Niso mi odgovorili z zunanjega ministerstva, prav tako tudi ne z SNS-a.

Če bo tole ostalo mirno prezrto, pozivam vse državljane RS in vse Hrvate, ki so kupili vinjeto, da v božičnem času na čim bolj izviren način okrasijo prometne znake. Na okraskih naj bodo napisana imena podjetij, katera vam dajejo za kruh, če ste obrtniki si naredite reklamo, če pa ste brezposelni pa lahko natisnete logotip katere izmed opozicijskih strank¹.

1. Trenutnih, jasno. [↩]