Kašpar

Spominjam se slike psa, ki sedi za računališko mizo in drugemu psu pravi: “On the Internet, nobody knows that you’re a dog.” Slika je bila objavljena davnega leta 1993 v New Yorker Magazinu, pa vendar je še danes aktualna. Vsi vemo, da zasebnost na spletu izginja, da preko IP-jev lahko izsledimo marsikatere podatke o osebah, da danes ljudje izgubljajo službe zaradi izjav na internetu, pri nekaterih pa je prav spletno pisanje razlog, da je ne dobijo. Kljub vsem zgoraj naštetim slabosti uporabe interneta s stališča zasebnosti, si lahko še vedno za množice anonimen, se oglašaš in repenčiš.

Prav to repenčenje me moti. Koliko je danes piscev na spletu, ki so skriti za masko anonimnosti in v svojih postih pišejo praktično vse, kar jim pade na pamet. Pisana beseda v digitalni obliki je še vedno pisana beseda, pod katero se je treba podpisati. Podpis zagotavlja strinjanje z zgoraj napisanim in dolžnost, da avtor svoj članek argumentirano zagovarja. Na spletu pa se najdejo pisci blogov, ki za svojo zabavo pod krinko kritizirajo politike, znance, sošolce in sovražnike.

Prav v tem segmentu nastaja razkol med stvarnostjo in virtualnostjo. Virtualni svet predstavlja kraj, kjer lahko zaživiš na novo. Brezposelna oseba lahko postane lastnik bajtic v Second Worldu. Po vsej verjetnosti ne bo nihče vedel, kdo se skriva za nicknamom. Kaj pa se zgodi, ko zmanjka elektrike? Takrat se posvetimo realnosti, običajnemu delu na tri šihte in preživljanju iz dneva v dan. Pumpanje ega na internetu in norčevanja, zabavanja in izrečenih besed (tudi avtoritetam, ki imajo svoj kotiček na spletu), katerih v resničnem življenju ne bi nikoli izustil, je konec.

Enostavno je kritizirati Janšo, enostavno se je posmehovati otroškosti nekaterih blogerjev. Toda najprej dobro pomisli, če nisi bil v devetdesetih fan Backstreet Boysev, ‘N Sync in ostalih boy bandov ali da ni bila tvoja fotka nekoč objavljena na Glasujzame. Po domače povedano: Če nimaš jajc, uporabiš internet, kjer se pod masko dobesedno izliješ, pa tvoja mama še vedno ne bo vedela za tvoje ukore v šoli, tvoja punca ne bo vedela, kaj vse si delal z bivšimi, tvojemu fotru pa še vedno ne bo jasno, od kod tista praska na avtu.

Mogoče se v prejšnjem odstavku marskikdo najde. Pa ni bistvo obujanje spominov na naša poslušanja najrazličnejših glasbenih skupin, za katere se danes sramujemo, da smo jih kadarkoli poslušali. Bistvo je, da je za tipkovnico marsikdo pogumen, marsikdo najpametnejši, marsikdo nabolj kritičen (ne leti na Hada, njega poznamo) do politikov in gospodarstvenikov, marsikdo je v Photoshopu najlepši in marsikdo lahko pozira s fejk verižico pred naključno parkiranim Ferrarijem s tujo registracijo.

Splet pa ti lahko pomaga zasloveti. Če odvržeš masko in preko interneta pokažeš tisto, kar znaš in si pri tem dober, imaš precej večje možnosti za uspeh preden je internet prišel v vsako slovensko hišo. Take primerke pa lahko le pohvalim - prvič za delo, drugič za uporabljanje sodobnih komunikacijskih sredstev. Če parafraziram Majo Novak: “Komunikacija spet normalno steče, ko vse osebe pokažejo svoj pravi obraz.”

Kdor je bolan, je pač bolan. In kdor je bolan, se lahko spomni take neumnosti.

Amy Winehouse je zadrogirana 24-letna glasbenica in ni jih malo, ki menijo, da bo kmalu umrla. Največja bizarnost pa je, da lahko na spletni strani whenwillamywinehousedie.com glasujete, kdaj bo umrla. Če gremo še dlje: kdor bo uganil dan in uro smrti, bo za nagrado dobil iPod Touch.

Po mojem mnenju je stran precej etično sporna, saj vendar ne moremo kar tako ugibati o koncu življenja nekoga. Na račun ugibanja o tem, kdaj bo kdo umrl, pa avtorji strani celo služijo denar, saj imajo na strani tudi oglase.

Kako pa bi se vi počutili, če bi ljudje za nagrado ugibali, kdaj boste VI umrli?

Če danes velja, da snov za seminarske črpamo z Wikipedie, se bo to v prihodnosti spremenilo. Če danes obstajajo pomisleki o verodostojnosti podatkov na spletnih enciklopedijah, tega strahu v prihodnosti ne bo več. Google namreč pripravlja spletno enciklopedijo, ki jo bodo pisali znanstveniki. Enciklopedija se bo imenovala Knol.

Za razliko od Wikipedie, vsebine ne bodo mogli pisati vsi uporabniki spleta, temveč le storkovnjaki. Mi pa bomo lahko vsebine komentirali, kritizirali, ocenjevali, predlagali … Projekt bo tudi plačan, avtorji bodo dobili honorar, saj bodo na straneh oglasi.

Sliši se sila zanimivo in še enkrat se bo potrdilo pravilo, da danes uporabnik izbira (strokovne) vsebine (zastonj?).

Tukaj si lahko pogledate primer članka Inosomnia, več o projektu pa si lahko preberete na Googlovem blogu.

Hočem uploadati filmček s koncerta na Youtube, pa se mi prikaže tole:

Nekaj trenutkov kasneje pa dela že vse normalno:

Se komu kaj sanja, kaj bi bilo? Nekaj podobnega se je zgodilo tudi že z Blogosom.

Slike in video s koncerta pa jutri - filmčki se že pretakajo na splet.

Nekoč je bilo vsebine težko dobiti. Po filme smo hodili v videoteko, slikce za zvezek za SND pa smo strigli iz časopisov in revij. Danes je drugače, filme vlečemo z neta, slikce pa nam po ključnih besedah nameče stric Google. Včasih je bila tudi problematična predstavitev najrazličnejših izdelkov, danes pa rukneš na net, pa lahko vidijo vsi, kakšen hud šit si ustvaril.

Dnevno se srečujem s takšnimi zadevami, za vsem pa stoji Google, ki nam ponuja tako rekoč vse, kar si lahko običajen človek želi na spletu.

Ko pridem domov, preletim bloge preko Google Readerja.
Mail pogledam v Gmailu.
Za vsebinami brskam v Googlu.
Videe nalagam na Google Video (ali Youtube).
Slike nalagam na Google Picaso.
Novičke lahko prečitam preko Google News.
Kraje lahko poiščem preko Google Maps ali Google Earth.
Blog bi imel lahko na Google Blogu.

Poleg vsega lahko čitamo knjige, si načrtujemo plane preko koledarja, študiramo finance, nalagamo dokumente, brskamo za patenti in produkti - vse na Googlu.

Čakamo še na Google Phone.

Katere Googlove dobrote pa uporabljaš ti?