Kašpar

Včeraj me je prijatelj po kosilu klical, če pridem k njemu. Ker sem bil zaspan, sem mu odgovoril, da pridem čez eno uro. To sem rekel, ker sem bil preveč utrujen, da bi šel takoj. Medtem pa sem se ulegel in spal do jutra. Vmes je moj spanec prekinil le en telefonski klic, katerega vsebine se zaradi zaspanosti ne spominjam preveč. Zbudil sem se točno ob petih (brez budilke), se umil in šel na šiht (ki se začne ob pol šestih). Le kako mi je uspelo vstati tako pünktlich?

16.00 - 5.00 [13 ur spanca :)]

Že v povojih blogerske revolucije je veteran Jonas govoril, da ima na internetu vsak posameznik glas. Glas, s katerim lahko zakriči. To je glas, ki ga sicer ne bi slišal nihče, ob objavi na spletu pa ga lahko slišijo prav vsi. Te besede pa se dandanes izkazujejo za resnične, saj prav blogerji lahko odkrivajo in razkrivajo marsikaj, kar je sicer očem prikritega.

Pred časom sem pisal o nepoštenju glede Zosiovih štipendij, o novih pogojih štipendiranja … O isti temi so pisali tudi ostali blogerji in forumaši. Kako močni smo lahko skupaj, dokazuje dejstvo, da smo prišli celo v Nedeljca.

Objavljeno v Nedeljskem glasu

Kako drugače pa bi besede nekega srednješolca slišala cela Slovenija, če ne bi bilo interneta? Mar ni fascinantno, kaj lahko doseže posameznik na internetu? Kakšna organizacija se je zmožna zgodita sama po sebi brez kakšnega posebnega truda.

Povedali smo svoje, povedali smo tako, kot je. Brez nakladanja. Brez predvolilnih obljub. Povedali smo v kakšni situaciji smo mi, ki imamo štipendijo. Nas ne zanima, kakšni nesposobneži upravljajo s štipendijami. Hočemo le, da nas o novih pogojih obvestijo pravočasno.

Upam, da bomo kaj dosegli. Če ja, super. Če ne, jih nabijem nekam.

Nasty je na svojem blogu objavila, kako naša vladajoča stranka brezskrbno postavlja lastne smerokaze na državne prometne znake. To ni le nedovoljeno, to je tudi kaznivo.

Fotografija:

Vir.

(izrez)

Več fotografij …

Ker živimo v demokraciji, kjer smo pred zakonom vsi enaki, in ker želim, da je v Sloveniji čim manj huliganstva, sem se odločil, da prijavim stranko SDS Darsu. (dodatek [21. 7. 2008]: Dars ni pristojen za to, zato sem se obrnil še na ministrstvo za promet)

Napisal sem jim elektronsko pošto:

Pozdravljeni,

želim prijaviti SDS, saj nelegalno postavlja svoje smerokaze na prometne znake, ki jih plačujemo (smo plačali) vsi državljani RS. Dokaz za to je fotografija na blogu: http://bear.blog.siol.net/2008/07/19/sds-vse-je-nase-pozvizgamo-se-na-zakone/ .

Zanima me, če boste ukrepali (kako) in zakaj ne.

Lep pozdrav!

Upam, da mi bodo odgovorili, saj z odgovori državnih organov nimam sreče. Niso mi odgovorili z zunanjega ministerstva, prav tako tudi ne z SNS-a.

Če bo tole ostalo mirno prezrto, pozivam vse državljane RS in vse Hrvate, ki so kupili vinjeto, da v božičnem času na čim bolj izviren način okrasijo prometne znake. Na okraskih naj bodo napisana imena podjetij, katera vam dajejo za kruh, če ste obrtniki si naredite reklamo, če pa ste brezposelni pa lahko natisnete logotip katere izmed opozicijskih strank¹.

1. Trenutnih, jasno. [↩]

Na začetku je bila Pangea. Kasneje je razpadla na Gondvano in Lavrazijo. Nato so nastali kontinenti. Eden izmed njih je bila tudi Evropa.

Nekaj milijonov let kasneje so se pojavili Slovani. Iz njih so se formirali Slovenci. Po dolgih letih hlapčevanja pod nemško govorečo roko, so leta 1918 pristali med sebi enakimi. V državi SHS, kasneje pa še v istoimenski kraljevini. Po vojni so prišli časi federativne republike Jugoslavije. Šest narodov je živelo v eni državi. Toda Slovencem to ni bilo všeč. Želeli so se odcepiti. In so se. Leta 1991.

A glej ga zlomka, postali so samostojni, državo pa so še naprej razdelili. Tako so leta 2008 dobili pokrajine. Več občin skupaj se je povezalo v pokrajine. Zelo kmalu pa je med pokrajinami prišlo do prepirov, pretepov in vojn. Zato so se leta 2024 pokrajine osamosvojile. Na ozemlju nekdanje Slovenije je nastalo 14 novih držav. Okrog ljubljanske pokrajine so Osrednjeslovenci zgradili ljubljanski zid. Če kak Ljubljančan prepleza zid, ga ubijejo.

Kot da to ne bi bilo dovolj, je leta 2038 prišlo do pokrajinske vojne. Trenja znotraj pokrajin so bila prevelika. Vsaka občina se je osamosvojila. Ker pa ima vsaka občina svoj center, so se spuntali ljudje z obrobja in požgali marsikateri občinski uradovalni objekt. Končalo se je s podpisom mirovne pogodbe v Ptuju, ki se nahaja v nekdanji Vzhodnoštajerski ali Ptujsko-Ormoški pokrajini. Ena izmed posledic pogodbe je bila tudi osamosvojitev sleherne slovenske vasice.

Šlo pa je še dlje. Osamosvajala se niso le mesta in vasi, osamosvajale so se tudi ulice. Ker pa smo Slovenci zelo fovšljivi sosedom, je v ulicah prišlo do spopadov. Zato so leta 2050 v Ulici Janeza Janše v Grosupljem podpisali še eno mirovno pogodbo, ki veli, da se mora osamosvojiti vsaka hiša. Če ljudje živijo v bloku, se mora osamosvojiti vsako stanovanje.

Nekaj let kasneje se je pričelo množično nasilje znotraj hiš in stanovanj. Posledica je bila podpis mirovne pogodbe v rojstni hiši Andreja Bajuka. Osamosvojil se je vsak Slovenec.

S tem pa zgodbe še ni konec. Po tem, ko se je osamosvojil vsak telesni organ, po tem ko se je osamosvojilo vsako tkivo in po tem ko se je osamosvojila vsaka celica, je zgodba jasna. Osamosvojiti se je moral še vsak celični organel.

Leta 2089 je bil vsak jebeni mitohondrij svoja pokrajina. In ob pokrajinski proslavi ob stoti obletnici Roka Kašparja, je eden izmed njegovih mitohondrijev dobil 20 milijonov evrov evropskih sredstev za razvoj. Ker pa organelom v ostalih celicah to ni bilo všeč, so ta mitohondrij ubile.

V enem dnevu je prišlo do vojne znotraj mene. Moji notranji organi so me v vojni povsem izmaličili. Tako sem en dan po stotem rojstnem dnevu umrl. Ko so me še živega, a vendar močno oslabljenega napadli zajedavci in podobna golazen, sem v zadnjem dihu preklel pokrajine.

Slikano prejšnji teden v Ljubljani: