Vatreni
19.06.2008“Tako blizu ne bo nikoli več,” sem si rekel in se s prijatelji odpeljal v Celovec. Šli smo se nadihati navijaškega vzdušja, ki te dni preplavlja Avstrijo in Švico. Razlog je bil dovolj velik: pomerili sta se Hrvaška in Poljska, vse skupaj pa so začinili še navijači. Menda je bilo ta dan v Celovcu okrog 100 tisoč Hrvatov.
In res. Vse je bilo v znamenju rdeče in bele. Kaj ne bi bilo, obe reprezentanci imata drese v kombinaciji bele in rdeče. Več je bilo kockastih dresov. V poplavi Hrvatov in Poljakov pa sem opazil tudi dva zelena dresa. Slovenska. Slava jima!
Ta dan se mi je zgodil edinstven primer. V letu 2008 sem na mejnem prehodu z Avstrijo pokazal potni list dvakrat v enem dnevu. Jebi ga, sem šel pač dvakrat v enem dnevu v Avstrijo. Nato smo dobili parkirno mesto pred eno izmed trgovin in se peš odpravili proti štadionu, ki je bil oddaljen kak kilometer. Ceste v bližini štadiona so bile za promet seveda zaprte. Ker pred štadionom ni bilo poskrbljeno za javno spremljanje tekme preko platna (kart nismo imeli), smo šli v center, ki je bil prav tako za promet zaprt. Na srečo smo blizu našli novo parkirno mesto in se odpravili v center. Med hojo smo videli gostilno, v kateri prodajajo Karlovačko. “Vse za Euro 2008,” je rekel Hans in iz Zagreba pripeljal kamion hrvaškega piva.
Romantika pred celovškim štadionom
Malce manj romantike
Nato pa smo zaslišali “domačo” glasbo in smo si rekli: “To je to.” Vstopili smo na nek trg, preplavljen s hrvaškimi navijači. Postavljen je bil oder, s katerega so v živo odmevale hrvaške domovinske. Pred tekmo je napovedovalka podžigala Hrvate z vprašanji, kot so: “Ko će pobjediti?” Odgovor je bil glasen: “Hrvatska!”
Bijelo-crvena polja Hrvatska …
Srečali pa smo tudi tri Slovence, s katerimi smo objeti čez rame med tisoči Hrvatov na glas zapeli Sivo pot. Nekateri hrvaški patrioti so nas malce sumljivo gledali, vendar bi pravi slovenski patriot takoj pričel naglas razlagati, da bi moral biti Celovec slovenski. Pa Istra tudi. Ane Zmago? Pa pustimo zdaj to …
Ob golu Hrvaške, so navijači podivjali, prižgale so se bakle. Pesti sem stiskal za Hrvate, ne glede na politične razmere. Ne glede na Jorasa. Ne glede na Sanaderja. Ne glede na ribolovno cono. Pač pa zaradi evforije in ker grem k njim na morje. Zakaj bi potem hodil na morje na Hrvaško, če jih pravzaprav sovražim. Saj so se mi zdeli navijači v kockastih dresih ob cesti na Ljubelj smešni, vedar bi bili Slovenci isti, če bi igrali naši.
Vseeno pa Hrvatom globoko zamerim reklamo za Ožujsko. Če že imate slovenskega komentatorja, naj vsaj govori pravilno slovensko. Kaj je že prepovedan prostor v nogometu? Najbolje, da posnamem reklamo, v kateri si bo lepo okrogla ženska v kockastem belo-rdečem smučarskem dresu z imenom Janica zlomila nogo, na koncu pa napišem, da je lepo biti Slovenec, ko gre konkurenci slabo. Saj veste, fovšija je slovenski nacionalni šport. Kakšen fuzbal, že od leta 2002 ne več …
Sporna reklama:
Ali zdaj vidite, zakaj kabelski operaterji med prenosi nogometnih tekem zatemnijo HRT 2?
