Ko po dveh letih potegnem črto pod bloganje, končno vidim, da ni bilo zaman. Bloganje je v zadnjem letu obrodilo sadove. Spoznal sem kar nekaj novih ljudi in celo nekaj malega zaslužil. Kar pa mi je najbolj všeč, je to, da so tudi novinarji uporabili moje besede v časopisu, kar je dokaz, da ima dandanes glas tudi mali človek.

Bilanca je sledeča:
- objavljeni članki v Večeru
- objavljeni članki v Blogoroli
- (samo)intervju na Vesti
- del zapisa objavljen v Nedeljskem dnevniku
- del zapisa objavljen v Gorenjskem glasu (jutri)
- statiranje v Vampirju z Gorjancev
- statiranje v reklami za Fleks

Hvala vsem, ki me radi berete! Prav zaradi vas, pa tudi zaradi onih drugih, bom pisal dalje.

Boste tam?

16.00 - 5.00 [13 ur spanca :)]

Pred časom sem pisal o nepoštenju glede Zosiovih štipendij, o novih pogojih štipendiranja … O isti temi so pisali tudi ostali blogerji in forumaši. Kako močni smo lahko skupaj, dokazuje dejstvo, da smo prišli celo v Nedeljca.

Objavljeno v Nedeljskem glasu

Kako drugače pa bi besede nekega srednješolca slišala cela Slovenija, če ne bi bilo interneta? Mar ni fascinantno, kaj lahko doseže posameznik na internetu? Kakšna organizacija se je zmožna zgodita sama po sebi brez kakšnega posebnega truda.

Povedali smo svoje, povedali smo tako, kot je. Brez nakladanja. Brez predvolilnih obljub. Povedali smo v kakšni situaciji smo mi, ki imamo štipendijo. Nas ne zanima, kakšni nesposobneži upravljajo s štipendijami. Hočemo le, da nas o novih pogojih obvestijo pravočasno.

Upam, da bomo kaj dosegli. Če ja, super. Če ne, jih nabijem nekam.

Fotografija:

Vir.

(izrez)

Več fotografij …

Ker živimo v demokraciji, kjer smo pred zakonom vsi enaki, in ker želim, da je v Sloveniji čim manj huliganstva, sem se odločil, da prijavim stranko SDS Darsu. (dodatek [21. 7. 2008]: Dars ni pristojen za to, zato sem se obrnil še na ministrstvo za promet)

Napisal sem jim elektronsko pošto:

Pozdravljeni,

želim prijaviti SDS, saj nelegalno postavlja svoje smerokaze na prometne znake, ki jih plačujemo (smo plačali) vsi državljani RS. Dokaz za to je fotografija na blogu: http://bear.blog.siol.net/2008/07/19/sds-vse-je-nase-pozvizgamo-se-na-zakone/ .

Zanima me, če boste ukrepali (kako) in zakaj ne.

Lep pozdrav!

Upam, da mi bodo odgovorili, saj z odgovori državnih organov nimam sreče. Niso mi odgovorili z zunanjega ministerstva, prav tako tudi ne z SNS-a.

Če bo tole ostalo mirno prezrto, pozivam vse državljane RS in vse Hrvate, ki so kupili vinjeto, da v božičnem času na čim bolj izviren način okrasijo prometne znake. Na okraskih naj bodo napisana imena podjetij, katera vam dajejo za kruh, če ste obrtniki si naredite reklamo, če pa ste brezposelni pa lahko natisnete logotip katere izmed opozicijskih strank¹.

1. Trenutnih, jasno. [↩]

Nekaj milijonov let kasneje so se pojavili Slovani. Iz njih so se formirali Slovenci. Po dolgih letih hlapčevanja pod nemško govorečo roko, so leta 1918 pristali med sebi enakimi. V državi SHS, kasneje pa še v istoimenski kraljevini. Po vojni so prišli časi federativne republike Jugoslavije. Šest narodov je živelo v eni državi. Toda Slovencem to ni bilo všeč. Želeli so se odcepiti. In so se. Leta 1991.

A glej ga zlomka, postali so samostojni, državo pa so še naprej razdelili. Tako so leta 2008 dobili pokrajine. Več občin skupaj se je povezalo v pokrajine. Zelo kmalu pa je med pokrajinami prišlo do prepirov, pretepov in vojn. Zato so se leta 2024 pokrajine osamosvojile. Na ozemlju nekdanje Slovenije je nastalo 14 novih držav. Okrog ljubljanske pokrajine so Osrednjeslovenci zgradili ljubljanski zid. Če kak Ljubljančan prepleza zid, ga ubijejo.

Kot da to ne bi bilo dovolj, je leta 2038 prišlo do pokrajinske vojne. Trenja znotraj pokrajin so bila prevelika. Vsaka občina se je osamosvojila. Ker pa ima vsaka občina svoj center, so se spuntali ljudje z obrobja in požgali marsikateri občinski uradovalni objekt. Končalo se je s podpisom mirovne pogodbe v Ptuju, ki se nahaja v nekdanji Vzhodnoštajerski ali Ptujsko-Ormoški pokrajini. Ena izmed posledic pogodbe je bila tudi osamosvojitev sleherne slovenske vasice.

Šlo pa je še dlje. Osamosvajala se niso le mesta in vasi, osamosvajale so se tudi ulice. Ker pa smo Slovenci zelo fovšljivi sosedom, je v ulicah prišlo do spopadov. Zato so leta 2050 v Ulici Janeza Janše v Grosupljem podpisali še eno mirovno pogodbo, ki veli, da se mora osamosvojiti vsaka hiša. Če ljudje živijo v bloku, se mora osamosvojiti vsako stanovanje.

Nekaj let kasneje se je pričelo množično nasilje znotraj hiš in stanovanj. Posledica je bila podpis mirovne pogodbe v rojstni hiši Andreja Bajuka. Osamosvojil se je vsak Slovenec.

S tem pa zgodbe še ni konec. Po tem, ko se je osamosvojil vsak telesni organ, po tem ko se je osamosvojilo vsako tkivo in po tem ko se je osamosvojila vsaka celica, je zgodba jasna. Osamosvojiti se je moral še vsak celični organel.

Leta 2089 je bil vsak jebeni mitohondrij svoja pokrajina. In ob pokrajinski proslavi ob stoti obletnici Roka Kašparja, je eden izmed njegovih mitohondrijev dobil 20 milijonov evrov evropskih sredstev za razvoj. Ker pa organelom v ostalih celicah to ni bilo všeč, so ta mitohondrij ubile.

V enem dnevu je prišlo do vojne znotraj mene. Moji notranji organi so me v vojni povsem izmaličili. Tako sem en dan po stotem rojstnem dnevu umrl. Ko so me še živega, a vendar močno oslabljenega napadli zajedavci in podobna golazen, sem v zadnjem dihu preklel pokrajine.

Oviranje prometa?

V dokaz prilagam tale video:

In res. Vse je bilo v znamenju rdeče in bele. Kaj ne bi bilo, obe reprezentanci imata drese v kombinaciji bele in rdeče. Več je bilo kockastih dresov. V poplavi Hrvatov in Poljakov pa sem opazil tudi dva zelena dresa. Slovenska. Slava jima!

Ta dan se mi je zgodil edinstven primer. V letu 2008 sem na mejnem prehodu z Avstrijo pokazal potni list dvakrat v enem dnevu. Jebi ga, sem šel pač dvakrat v enem dnevu v Avstrijo. Nato smo dobili parkirno mesto pred eno izmed trgovin in se peš odpravili proti štadionu, ki je bil oddaljen kak kilometer. Ceste v bližini štadiona so bile za promet seveda zaprte. Ker pred štadionom ni bilo poskrbljeno za javno spremljanje tekme preko platna (kart nismo imeli), smo šli v center, ki je bil prav tako za promet zaprt. Na srečo smo blizu našli novo parkirno mesto in se odpravili v center. Med hojo smo videli gostilno, v kateri prodajajo Karlovačko. “Vse za Euro 2008,” je rekel Hans in iz Zagreba pripeljal kamion hrvaškega piva.

Romantika pred celovškim štadionom

Malce manj romantike

Nato pa smo zaslišali “domačo” glasbo in smo si rekli: “To je to.” Vstopili smo na nek trg, preplavljen s hrvaškimi navijači. Postavljen je bil oder, s katerega so v živo odmevale hrvaške domovinske. Pred tekmo je napovedovalka podžigala Hrvate z vprašanji, kot so: “Ko će pobjediti?” Odgovor je bil glasen: “Hrvatska!”

Bijelo-crvena polja Hrvatska …

Srečali pa smo tudi tri Slovence, s katerimi smo objeti čez rame med tisoči Hrvatov na glas zapeli Sivo pot. Nekateri hrvaški patrioti so nas malce sumljivo gledali, vendar bi pravi slovenski patriot takoj pričel naglas razlagati, da bi moral biti Celovec slovenski. Pa Istra tudi. Ane Zmago? Pa pustimo zdaj to …

Ob golu Hrvaške, so navijači podivjali, prižgale so se bakle. Pesti sem stiskal za Hrvate, ne glede na politične razmere. Ne glede na Jorasa. Ne glede na Sanaderja. Ne glede na ribolovno cono. Pač pa zaradi evforije in ker grem k njim na morje. Zakaj bi potem hodil na morje na Hrvaško, če jih pravzaprav sovražim. Saj so se mi zdeli navijači v kockastih dresih ob cesti na Ljubelj smešni, vedar bi bili Slovenci isti, če bi igrali naši.

Vseeno pa Hrvatom globoko zamerim reklamo za Ožujsko. Če že imate slovenskega komentatorja, naj vsaj govori pravilno slovensko. Kaj je že prepovedan prostor v nogometu? Najbolje, da posnamem reklamo, v kateri si bo lepo okrogla ženska v kockastem belo-rdečem smučarskem dresu z imenom Janica zlomila nogo, na koncu pa napišem, da je lepo biti Slovenec, ko gre konkurenci slabo. Saj veste, fovšija je slovenski nacionalni šport. Kakšen fuzbal, že od leta 2002 ne več …

Sporna reklama:

Ali zdaj vidite, zakaj kabelski operaterji med prenosi nogometnih tekem zatemnijo HRT 2?

Fanzone Klagenfurt

[citat iz maila:]

Novinarka Milena Dora pripravlja za tednik Nedeljski dnevnik prispevek o spornem (ne)obveščanje o novem minimalnem standardu za prejemanje Zoisove štipendije, v zvezi s čim ste tudi na Varuha človekovih pravi naslovili pobudo. Ker so informacije iz realnih zgodb in z realnimi osebami mnogo močnejše kot brez njih, nas je novinarka prosila, če bi lahko stopili v kontakt s kom, ki je k nam vložil pobudo in ga/jo prosili, ali bi bil/bila prippravljen/a za časopis povedati svojo zgodbo. Ker je postopek pri Varuhu zaupen in nikoli ne posredujemo informacij o naših pobudnikih, se na vas obračam prav z vprašanjem oziroma željo novinarke, ali bi bili prirpavljeni zgodbo z imenom zaupati tudi njej. V primeru, da se za to odločite, bi novinarki posredovali vaš kontaktni naslov (e-mail), da bi z vami stopila v stik, lahko pa bi, če bi vi to želeli, vam posredovali njenega in bi vi stopili v stik z njo.

[konec citata]

Njen mail lahko najdete tukaj in jo kontaktirate.

Na ustavno sodišče pa lahko pošljete tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti:
http://www.us-rs.si/media/obrazec.za.vlozitev.pobude.ms.word.doc

Na mail sem dobil tudi pošto, v katerem obupana dijakinja želimeljske gimnazije piše:

Živjo!

Najprej en lep pozdrav s strani vaše konkurence;) Sem namreč letošnja maturantka želimeljske gimnazije (ene, edine in najboljše:P) in pišem vam zaradi novega zakona o štipendiranju. Slišala sem namreč, da ste vi vse to vedeli že zdavnaj in celoleten letošnji trud posvetili pridobitvi tega neverjetnega povprečja 4,1… No, po prvotnem šoku češ a smo potem mi edini luzerji, ki tega nismo vedeli, sem odkrila, da definitivno nismo… Vsaj glede na odgovore mojim obupanim topicom na najrazličnejših forumih in sodeč po zapisih različnih maturantskih bloggerjev ne. Me pa zanima, v kolikšni meri je bila ta informacija objavljena v javnosti, kje za vraga ste vi to zvedeli, ubistvu vse v zvezi s tem… Predvsem pa: ALI SE TUDI MED VAMI NAJDE KAKŠEN OBUPAN MATURANT, KI BO OSTAL BREZ ZOISOVE IN SE MU ZDI TO RAHLO SPORNO ?????????????

Za vse odgovore, informacije, morebitne pripombe in nasploh kakršnekoli odzive se vam najglobje, najlepše in najiskreneje zahvaljujem:)

aja…če v vaši vasi, bloku, hiši, sobi, mestu, ulici, avtodomu, občini……kjerkoli pač, živi kdo s podobnimi problemi - bila bi strašno hvaležna, če bi mu posredovali moj mail:)

Lep pozdrav (tak maturantski z vonjem po praznih denarnicah:),

Klara

Ker pa je v boju potrebno združiti moči, so se štipendisti zbrali na forumu, kjer zdaj pišejo svoje zgodbe. Največja bedarija je, da so nekateri pristojni organi tekom šolskega leta 2007/08 štipendistom podajali napačne informacije. Nekateri šolski svetovalci pa so bili o novih pogojih obveščeni šele sredi šolskega leta (po polovici?!) ali sploh ne.

Moderatorka foruma je tri strani dolgo pismo poslala na sledeče naslove:
- Zavod RS za zaposlovanje, OE Celje, mag. Jožica Razpet – Ljubljanska 14, Celje
- Zavod RS za zaposlovanje, OE Celje, Karmen Leskošek- Ljubljanska 14, Celje
- Ministrica za delo, družino in socialne zadeve, Marjeta Cotman – Kotnikova 5, Ljubljana
- Ministrica za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, Mojca Kucler Dolinar – Kotnikova 38, Ljubljana
- Minister za šolstvo in šport, dr. Milan Zver – Masarykova cesta 16, Ljubljana
- Urad predsednika vlade – Gregorčičeva 20, Ljubljana
- Varuh človekovih pravic RS – Dunajska cesta 56, Ljubljana

Zanimiv je njen post, v katerem pravi:

Trenutno je odgovoril samo zavod za visoko solstvo in sicer da oni nimajo nic s tem in upajo da bomo ugodno resli stvari…

Zraven so dopisali zelo zanimivo dejstvo, in sicer da je bil zakon objavljen 23.5.2008 (in ne ze lani poleti kot trdijo nekateri)… Torej je le prepozno za nas, se strinjate?

Povejte svojo plat zgodbe tudi vi! Vabljeni na forum!

Le v kup, le v kup, uboga gmajna!

Kaj podobnosti?

Večino dni spim do devetih, potem se spravim za knjige. Je treba malo, matura je v polnem teku. Večinoma vežbam nemščino, fiziko in matematiko bom pogledal dan pred testom. Nemščina me resno skrbi, ampak nek napredek je vseeno viden. Preklinjam, zakaj nisem vzel kakšnega drugega predmeta, saj bi bilo najhuje že za mano, tako pa me čakajo ubijalski četrtek, petek in sobota, ko se bodo zvrstili fizika, nemščina in matematika. Potem jo bom pa za kakšna dva dneva z biciklom popihal nekam v P. M., da namerem moči za ustni del.

Der, die, das jebe nas!

Zadnje dni sem malo več na kolesu, za začetek avgusta se pripravlja tura Reka-Zadar. Še boljša pa bo druga polovica avgusta, ko bomo naredili Balkan trip. Idej je kar nekaj, končni cilj pa je obiskati vseh šest jugoslovanskih držav in narediti dokumentarec, začinjen z balkanskim humorjem.

Reklama za Zavarovalnico Triglav je menda že po televiziji. Žal je še nisem videl. Zdaj načrtno gledam oglase, da vidim, kaj se je izcimilo.

Opažam, da prihaja Blogres. Se vidimo! Žal pa ne vem, kako dolgo bom lahko v petek potegnil, saj imam naslednji dan nekaj čez sedem ustni del mature iz angleščine.

V soboto pa je bila v Naklem po dolgih dolgih letih spet ena konkretna veselica. Po več kot desetih letih¹ so v Naklem nastopali Pop design.

Mi pod odrom

1. Nastopali, ne igrali. Igrajo velikokrat, saj včasih v Naklem vadijo. Če me spomin ne vara, je bilo zadnjič za Marinškom okrog leta 1995, ko je pel še Resnik. [↩]

Začeli smo zgodaj, priprave so se začele že okrog sedmih. Po dveh urah in pol spanja sem bil še vidno zaspan. Prva lokacija je bila ljubljanska tržnica, ker smo se statisti le sprehajali gor in dol, nič lažjega. Nato smo se preselili v Evropo, kjer je potekal drugi del snemanja. Med čakanjem, da so pripravili sceno, luči in kamere, smo dobili naravnost fantastično kosilo. Po kosilu smo pričeli snemati. Moja vloga je bila, da sem stal za glavno igralko in se pretvarjal, da čakam v vrsti. Po koncu dela, v katerem sem nastopal, sem se ulegel na enega izmed udobnih kavčev in zadremal za kako urico. Zbudil sem se še bolj zblojen kot prej, vem le, da sem šel še na horsa in se odpravil domov - spat.

Takole nekako pa je vse skupaj potekalo:

Šola v tem primeru ni naredila ničesar. Nobene informacije o novih pogojih. Časopisi so se o tej temi razpisali šele ob koncu šolskega leta. Na forumih tudi ni bilo jasnega mnenja. Informacijo na spletni strani Javnega sklada RS za razvoj kadrov in štipendije pa si je lahko vsak razlagal po svoje. Prišli smo do tega, da je marsikdo šele ob koncu šolskega leta izvedel, da mu bo štipendija odvzeta. Na koncu, ko so ocene že zaključene. Če bi nas o tem podrobno obvestili na začetku šolskega leta, sem prepričan, da bi se marsikdo bolj boril za svoje ocene in bi štipendijo obdržal.

Menim pa, da je to povprečje lahko zelo relativno in včasih ne pomeni kaj dosti. Moj sošolec blesti na matematičnih tekmovanjih, profesorica za slovenščino pa mu pravi, da je nepismen. Če si ogledamo še moj primer: lansko šolsko leto sem imel zaključno oceno iz zgodovine 2. To ne pomeni, da sem zabušaval. Vsi, ki ste kadarkoli hodili na Gimnazijo Kranj, veste, da se je pri Šilingu potrebno redno in temeljito učiti zgodovino. In sem se. Ko pa sem bil vprašan, sem dobil ravno tako vprašanje, ki sem ga zgolj delno znal in dobil 2. Letos pa je profesor zbolel in smo dobili profesorico. To pa je zraven prineslo vse lepe strani pouka - zabušavanje in napovedano spraševanje. To šolsko leto sem se učil zgolj dva dneva, v vsaki konferenci en dan preden sem bil vprašan. Prva konferenca 4, druga 5, povprečje 4,5, zaključeno 5.

Zdaj pa izračunajmo povprečje mojih ocen. Prvič, če imam zgodovino 5, drugič pa, če imam zgodovino 2.

Prvič: vsota vseh ocen, deljeno s številom predmetov: 34:8=4,25
Drugič: 31:8=3,875

Prišli smo do zaključka, da ima nov način štipendiranja kar nekaj težav. Bili smo zelo pozno informirani, na povprečje pa lahko zelo močno vplivajo tudi profesorji. Torej ni razlika samo med različnimi šolami, občutna razlika je lahko tudi med razredi istega programa na isti šoli.

1. Ali pa so dosegli kak izjemen dosežek. [↩]

Za nadaljevanje klikni Beri naprej. (more…)

Ker sem imel že skoraj polno kartico, sem posnel le refren Bandiere Rosse:

This is the end
Beautiful friend
This is the end
My only friend, the end

Tako je pel Jim Morrison, pokojni pevec Doorsov. The End pa je več kot odličen naslov za tale post, saj je danes zadnji dan šole. Resnici na ljubo bom bolj malo v šoli, saj bom šel samo pogledat, kajti večina ur mi odpade. Kasneje gremo še v Adergas nekaj slikat - za osmrtnico¹.

Konec se kar dobro praznuje, saj soupada s Tednom mladih v Kranju. Tako sem bil danes na koncertu dekliškega in deškega pevskega zbora Gimnazije Kranj z afterjem v Downu, jutri je razredna večerja in zaključno četrtkanje, v petek Pankrti na Bazenu in v soboto Šank rock. Kar pestro, ni kaj.

Kaj kmalu pa se bo začelo zares. Le ena beseda označuje strah in trepet ob koncu gimnazije in se imenuje matura. Na srečo nimam omejitve, tako da se nimam kaj dosti za sekirat, verjetno pa se bodo morali nekateri kar dobro poglobiti v knjige. Koncu koncev je matura neka prelomnica v življenju in je povsem prav, da se vsak malo potrudi.

Šola pa … v prvem letniku sem ugotavljal, kako luštno nam je bilo v osnovni šoli, prihodnje leto pa bom mislil enako, le da bo OŠ zamenjala srednja šola. Itak pa bomo jeseni malce pametnejši in zrelejši (aš kao) in vse moči fokusirali na študij. :)

Kravatarji, prvi letnik (januar 2005)

1. Gre za osmrtnico ob koncu srednje šole, ki jo pripravi vsak razred. Poslikali bomo našo “maturantsko ekskurzijo” v Adergas, saj nam je profesor zgodovine nekoč razlagal, da je isti kurac, če se ga napijemo doma ali pa 1000 km od doma. Predlagal nam je, da ga pijemo v Adergasu, čez dan pa najamemo šoferja, ki nas bo vozil okrog, mi pa bomo spali na avtobusu. Interna fora pač. [↩]

Violinisti, v ospredju Matjaž Bogataj

Gimnazija Kranj 20th Century Fox

Voditelji koncerta

Franci

Prostovoljni prispevki


Tehnična ekipa z idejnim vodjem koncerta, Primožem Zevnikom

Indiana Jones

Šorlijev poslovilni govor

V sredo pa bo v telovadnici Gimnazije Kranj še vokalni koncert naših pevk. Vljudno vabljeni!

“Sklad bo javni razpis za Zoisove štipendije objavil vsako leto junija, letos izjemoma šele v začetku septembra,” je sporočila Ana Vodičar. Dijaki bodo morali vsako šolsko leto izkazati povprečno oceno najmanj 4,1, če ne bodo želeli izgubiti štipendije za nadarjene, študenti pa najmanj 8,5 ali pa izkazati izjemen dosežek.

Magda Stražišar, Žurnal

Ker tudi sam prejemam Zoisovo štipendijo, bi napisal kratko mnenje o novih ostrejših pogojih. Kot prvo, poznam precej štipendistov, ki imajo na gimnaziji dober uspeh. Torej se njihova povprečna ocena giblje okrog 3, kar je za eno oceno nižja kot jo zahteva nov pravilnik. To pa ne pomeni, da so ti dijaki slabi. Nasprotno, vsi so inteligentni in pokažejo neko znanje. Poznam pa tudi nekoga (ni štipendist), ki je nad gimnazijo zelo kmalu obupal, saj je imel večinoma cveke in se prepisal na tehnišno šolo, kjer je odličnjak.

Zato menim, da prihaja do diskriminacije med novimi Zoisovimi štipendisti. Diskriminacija pa temelji na različnih interesih štipendistov. Večina se jih odloči za gimnazije, nekateri pa za tehnične srednje šole. Vendar nivo zahtevnosti je na gimnazijah občutno višji. To pomeni, da bo nekdo na tehnični šoli lažje obdržal štipendijo kot nekdo na gimnaziji, četudi sta oba enako nadarjena.

Ali torej država želi, da nadarjen kader zbeži z gimnazij na tehnične šole? Resnica je, da se zadnja leta vsi odlični in kar precej prav dobrih odloča za gimnazije. Res je tudi, da je od uvedbe devetletke lažje biti odličen kot prej. Le likovno vzgojo, telovadbo in izbirne predmete moraš imeti pet, pa si že blizu odličnega. Zato pa se dogaja, da imajo nekateri osnovnošolski odličnjaki popravne izpite v srednji šoli.

Za stare štipendiste pa bo vse po starem. Še ena diskriminacija - med novimi in starimi štipendisti?

P. S. Vsekakor je tudi tehnična gimnazija zahtevna, vendar je večina splošnih gimnazij težjih.

To je bilo naše tretje srečanje. Tretje in zadnje, naslednje leto gre zares.

Tole je citat, ki sem ga zapisal lansko leto. Šlo je za precej impresionističen sestavek, ki ni prejel nobenega komentarja, saj zapisa najbrž ni nihče razumel. Govoril sem o minevanju in bežanju časa. Kako prav sem imel, se dokaže šele po tem, ko se je Zemlja še enkrat več zavrtela okrog sonca. Tretje srečanje lahko pomeni tretji letnik, čeprav imam v mislih nekaj bolj konkretnega, kar pa se tiče ožje družbe. Da bo šlo nasledne leto zares, pomeni, da bo prihodnje leto matura. Zdaj je tu.

Danes smo pisali esej. Pač. Ravno včeraj sem pomislil: “Zdajle nažigam ročni fuzbal, jutri pa imam maturo. Jebeno maturo! Štiri leta so nas strašili, zdaj pa je tu. Jutri!” V bistvu se niti nisem zavedal povsem, da se je pričel tisti zloglasni končni preiskus znanja ob koncu srednje šole.

Mogoče je matura tudi razlog, da pišem manj. Toda povedano po pravici nimam več idej, o čem pisati. Zato sem pred časom kaspar.si predelal v fotoblog, kamor lepim avtorske fotografije. Žal pa je stran trenutno nedosegljiva, saj mi je domena potekla.

Medtem se greva z Megličem biznis, Joras gladovno stavka, govori se o jesenskih volitvah, prometne kazni so povečali …

Ah, kazni …

Moje skromno mnenje je, da povečane kazni ne bodo rešile ničesar. Dokler bo poostren nadzor na cestah, bomo vozili previdnejše, nato pa bo po starem. Predlagam, da se kazni nekajkrat zmanjšajo, kazen za 10 km/h v naselju preveč 20 €, za mlade voznike in voznike začetnike dvakrat več. Vendar … oster nadzor na cesti. To pomeni, da bi moral na poti iz Kranja v Ljubljano srečati policaje najmanj trikrat. Vsak dan. Prej bi se ljudje naučili počasneje voziti, če bi vsak dan plačali 20 evrov, kot pa enkrat 200. Ob tem bi se verjetno nekateri pritoževali, da imajo mladi vozniki manj denarja za dvakratne kazni, jaz pa pravim, da bi morali biti previdni predvsem mladi vozniki. Uvedel pa bi strožje kazni za vožnjo pod vplivom alkohola, saj zaradi pijanih voznikov umre ogromno nedolžnih žrtev. Ne pravim 0,0, toleriram pivo ali dve, vendar bi tiste, ki bi napihali več kot 0,5, strožje kaznoval. Uvedel pa bi še kazni za tiste kretene, ki podnevi ob sončnem vremenu vozijo s prižganimi dolgimi lučmi. Tudi taki obstajajo, verjemite.

Evo, spet je pol polnoči, ko tole pišem. Enostavno ne morem zaspat, med počitnicami sem se razvadil. Jutri pa bom moral po dolgem času spet vstati ob šestih. Jeba!

Klikni na sliko.

:)

Popiješ jutranjo kavo, obrneš list v časopisu. Slovenija napovedala vojno Hrvaški. Pa kaj te boli kurac za vojno, itak bo čez eno leto konec sveta. Greš v trgovino, kruh se je podražil. Jebi ga, saj imam prihranke. Kaj mi bo denar, če bo kmalu konec sveta. Zaviješ v gostilno, kjer je glavna tema konec sveta leta 2009. Zvrneš lepo število šnopčkov, razbiješ pol gostilne. Kaj bi se sekriral, saj nas čez leto dni ne bo več.

Nato se pijan vsedeš za volan, s preveliko hitrostjo te ujame radar. Ustavi te policaj in ti v skladu z novim zakonom¹ vzame izpit. Pridržijo te do iztreznitve, nato pa brez izpita sedeš za volan. Pa kaj zato! Saj bomo prihodnje leto vsi pomrli.

Zakaj bi še plačeval, če nimaš denarja. Ljudje vse več kradejo, ker jim je vseeno za vse. Zakaj pa ne bi uživali zadnje leto življenja? Kdo bo še hodi v službo, časa nam zmanjkuje, v najboljšem primeru imamo še eno leto. Zakaj bi osem ur na dan zabil na šihtu, medtem ko te šef nateguje kolikor si dolg in širok? Dragi moji, leta 2009 bo konec sveta!

Mesec po objavi novice o koncu sveta so vsi ljudje pustili službe. Trgovine so oropane, razbite. Večino vodovja je zastupljenega. Kdo pa rabi vodo, saj bo konec sveta. Zemlja postane nerodovitna, pridelke so vandali požgali. Kdo bi se sekiral za koruzo, krompir in pšenico, ko pa bo leta 2009 konec sveta. Komu še pade na misel, da bi opravljal težaška dela na polju?

Nevoščljivost do soseda, ki ima novega mercedesa lahko pozabimo. V roke vzamemo baseballski kij in mu avto razbijemo. Pa kaj zato, kdo nas bo kaznoval. Policisti že dolgo ne opravljajo svojega dela in živijo še zadnje mesece svojega življenja. Leta 2009 bo konec sveta.

Zemljo do konca leta 2008 povsem uničimo. Pa kaj zato, saj čez par mesecev konec sveta. Na silvestra ne odštevamo sekunde do novega leta, odštevamo sekunde do konca sveta. 3, 2, 1, konec sveta!!!

In kaj se zgodi?

Nič. Svet še naprej obstaja.

V pričakovanju konca sveta uničimo še tisto, kar je ostalo. Tovarne, hiše, avtomobile, računalnike, televizije. Izživimo se, kmalu bo konec sveta!

Precej ljudi je umrlo. Lakota, umori in podhladitve so terjali svoj davek. Ostala je le še peščica ljudi. Preživeli so obsojeni na propad. Svet je uničen, zemlja nerodovitna. Prihdonosti ni.

Novica o koncu sveta izpred enega leta se je izkazala za lažno in resnično obenem. Homo sapiens ni izumrl zaradi konca sveta, homo sapiens je izumrl, ker se je uničil sam. Ker je neki kreten objavil novico, da bo leta 2009 konec sveta.

1. Ki naj bi pričel veljati 2. maja 2008. [↩]

Začelo se je prejšnji teden. Zaženem računalnik. Nič. Le opozorilo, da je trdi disk v okvari. Butam z glavo v steno, zakaj nisem riskiral tistih 100 € in nabavil zunanji disk, kamor bi delal back-upe. Samo dejstvo, da je crknil disk, me niti ni tako pretreslo, saj je računalnik star štiri leta in kakšna komponenta gre v tem času že v franže.

Užalostilo me je, da je izginilo na tisoče slik, na stotine filmčkov, posnetih v zadnjih štirih, petih letih. K vragu je šlo zadnjih pet let digitalnih spominov, vse od konca osnovne šole pa skoraj do mature. Kličem naokrog, kaj se rešiti da. Računalnik smo nekako spravili v pogon, želeli prenesti podatke, ki so bili na disku. Brez uspeha. Potem smo računalnik peljali k mojstru, ki je zadevo poštimal, kolikor je bilo možno.

Diagnoza: bad sectorji na C-disku, upajmo, da bo mogoče rešiti E-disk. Le višji sili se imam zahvaliti, da je bil E-disk uspešno prenešen. Seveda moram omeniti, da so bile skoraj vse slike na E-disku.

Vseeno pa ostaja grenak priokus. Nekaj slik in dokumentov je bilo na C-ju. Če me spomin ne vara, je bilo nekje prav nekaj starejših slik iz leta 2004, ki jih moram imeti na enem izmed CD-jev. Kje pa so stari CD-ji, je pa drugo vprašanje. Pri sošolcih iz OŠ?

Po vseh teh dneh upanja za stare slike priporočam vsem, kot sem jaz, naj vendar delajo back-upe. Ni lepšega, kot obujati spomine ob starih slikah. Čez dvajset let bi ubijal za izgubljene fotke.

P. S. Če ima kdo kaj starih slik naše generacije, naj jih zapeče. Če pa ima kdo kakšne moje CD-je, pa naj jih prosim vrne.

Mislim, da drugi.

Older and faster

Older and fatter

Najprej žalost. Nekatere številke imam shranjene le na telefonu.

Nato veselje. Čas za nov mobitel!

Potem zamenjam baterijo in telefon se spet prižge. Obenem sem bil vesel in žalosten. Vesel, ker telefon spet dela, žalosten, ker se bo moral očitno zgoditi vesoljni potop, preden bo tale mobitel crnil. Dokler dela, ga ne zamenjam.

(Razen, če se najde sponzor (Mobitel ali Simobil), ki mi podari kvaliteten telefonček. V zameno napišem kako dobro oceno na blog.)

Neuničljiva Nokia 3330

Kad bi’ bio bijelo dugme,
mala bi se zakopčala u me.
Kad bi’ bio dugme plavo,
ne bi znala da sam kraj nje spav’o.

bo odmevalo v Hali Tivoli v soboto, 5. aprila 2008. V slovensko metropolo prihaja eden najboljših jugoslovanskih rock bandov, Bijelo dugme. Mislim, da maturantski ples dan kasneje ni razlog, da ne bi šel na koncert.

Cena kart je 35 €, dobro pa bi bilo pohiteti, saj bodo bržkone kmalu razprodane. Gre kdo?

Bijelo dugme, Kad bi bio bijelo dugme

Le nekaj me je zmotilo:
Letna vinjeta v Avstriji: 73,80 €
Letna vinjeta v Sloveniji: 213 €

Dnevna vinjeta naj bi stala 11 evrov. To pomeni, da bi moral za AC Kranj-Ljubljana in nazaj plačati 11 € namesto sedanjih (1,76*2=) 3,52 €. Mimogrede, desetdnevna vinjeta v Avstriji stane 7,70 €.

Vse lepo in prav, dokler ne pridemo do cen, ki so absurdne.

Avstrijska vinjeta

Takole je izgledala okolica mojega doma danes popoldne:

Ko sem popodne sedel na kolo, sem mimogrede posnel še tale video:

Pa ravno zdaj, ko so znanilci pomladi dodobra zacveteli. Pazi kontrast; trobentice in novozapadli sneg:

Več fotografij v galeriji.

Sovražim jih, ker so izgubili Upanje. Sovražim jih, ker so se pripravili do tega, da prosjačijo za denar. Pri tem pa niso sposobni pogledati človeka v oči. Zazrti so v tla, če pa te ošvrknejo s pogledom pa je njihov pogled mrk in prozoren.

Obstaja več poti, kako zaideš na taka pota. Ponavadi izgubijo službo, zaradi nizke izobrazbe ne dobijo nove zaposlitve, imajo probleme v družini in jih žena (mož) zapusti. Od tod naprej je zgodba jasna; zavlečejo se pod most, s kartonom si naredijo začasno prebivališče, ponoči pa se pokrijejo s časopisnim papirjem. Za liter vina fehtarijo, hrano nekateri celo odklanjajo, alkohol pa pripelje v brezizhoden položaj.

Ti, ki to bereš, verjetno razmišljaš, da sem nehumanitarni kreten brez sočutja, pa vendar … Razmisli, kako je lutati po stari Ljubljani premražen in opit. Dan za dnem. Leto za letom. Večino življenja, ki ga predčasno zaključiš zaradi ciroze jeter ali podhladitve. Bi Ti to delal, če bi finančno bankrotiral. Bi pokleknil na kolena in nastavil roko, da ti gospa v krznenem plašču vrže evro?

Če ja, nimaš prav. Vsak ima možnost delati, vsak je nekje uporaben. Vsak je le človek, pa čeprav ima le dva novčiča ali vilo ob Ženevskem jezeru. Mar ne bi mogel čas, porabljen za beračenje uporabiti kako drugače? Mar ne bi mogel osmisliti življenja? Je tako težko iti v svet, spoznavati nove kraje, kulture, se pogovarjati ljudi in jim s toplo besedo lepšati dan? Matej Sedmak “Peacehiker” je praktično brez denarja prepotoval svet. Na poti je srečal številne ljudi, ki so v njem videli Človeka in on je videl v njih Ljudi.

Podobnost med njim in klošarjem je ta, da sta oba brez denarja. Razlika pa je ta, da je Matej videl cel svet, spoznal mnogo ljudi in kultur, se naučil novih jezikov ter duhovno zrastel, klošar pa še vedno ob Ljubljanici prosi za vino in topel obrok.

Če si še na tako nizki točki, ni nič tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše. Vendar, ko pričneš poniževati sebe, je čas, da se vprašaš, zakaj živiš in skušaš življenje osmisliti. Razen, če ti Smisel predstavlja fraza: “Gospod a mate kej drobiža?”

Prvo mesto: Girl Tied Up

Drugo mesto: Pojemna paszcza

Tretje mesto: Frozen Grand Central

Četrto mesto: Yes We Can - Barack Obama Music Video

Peto mesto: Sarah Silverman “I’m F*cking Matt Damon” on Jimmy Kimmel

Podatki: 1. marec 2008, 1:05 (v eni uri se ni kaj bistveno spremenilo :))

Brdo na dan smrti nekdanjega predsednika dr. Janeza Drnovška. Zastave spuščene na pol droga.

Predsedujemo EU - logotip predsedovanja (Brdo)

Prešernov gaj (Kranj)

Kranjski Globus

Nova zgradba ob gimnaziji (Kranj)

Podrli so gostilno Old. (Kranj)

Avtocesta Kranj-Ljubljana. (Britof)

Oldtimerska tabla (Kranj, Primskovo)

United colours (Kranj, center)

P. S. V playerju se mi rolajo Buldožerji. “Slovenija, zemlja mog sna, Slovenija, zemlja obečana …”

Center pa je naravnost čudovit. Množice ljudi so kljub delavniku posedale pred številnimi lokalčki, kot da ne bi imeli pametnejšega dela. Ko pa se prižgejo luči, je pogled na mesto naravnost fantastičen.

Zagrebška katedrala

Tramvaj

Dan pa se je zaključil v Hard rock caffeju¹.

Jaz v Hard rock caFFeju med telefoniranjem v domovino:

1. Prav ste prebrali, ni cafe, nego je caffe. Ime verige lokalov je najbrž zaščiteno. Tablo dotičnega lokala, si lahko ogledate tukaj. Samo linkam, slikca ni moja. [↩]

Janez Drnovšek
1950-2008

Pa ravno včeraj smo se prerekali, če je Drnovšek še živ. Bil je, danes ni. Počivaj v miru!

Dokaz:

Poleti gremo spet z biciklom na morje. Tokrat z novim kolesom in ne s trideset let starim maratoncem.

Video pove več kot tisoč besed:

Priletel iz sedemdesetih

Po snemanju smo se še mastili s pico. After bo, več pri Mojcis.

1. V stilu sedemdesetih. [↩]

P. S. (16. 2.) Vest o zbiranju denarja za Peterko se je izkazala za lažno. Očitno tudi najbolje prodajan slovenski časopis ni več zanesljiv vir. Vsem prizadetim se oproščam.

Po vsej patetičnosti ameriških filmov o Vietnamu, je moj prijatelj umrl kot eden izmed tisočih ameriških mladeničev z rejbankami na nosu in Lucky Strike cigareto v ustih. Preden se je ukrcal na letalo in preden smo mu s prijatelji ob smrti kot v mjuziklu Hair zapeli Let the Sunshine, mu je oče s službenega potovanja prinesel prve kavbojke.

Kavbojke so združevale. Kot po pravilu smo vsi, ki smo nosili kavbojke, imeli nekaj briljantine v laseh, se upirali staršem in imeli na metre vinilnih plošč. Naše stene so prekrivali plakati najhujših takratnih bejb in Gudmen je bil za nas Godman. Če je imel kdo radio, smo družno našli Luxemburg in noči preživeli ob noro dobri glasbi.

Kasneje, v osemdesetih, je mlajši brat iz Celovca prinesel Bravo. Kdor je bil v reviji, je imel kavbojke - od pop pevcev do glam rockerjev. Tistokrat je brat na veliko presnemaval kasete, odjemalce je imel le iz zgolj v ljudeh daljših las v ohlapnih kavbojkah.

Devetdeseta sem v večji meri prespal, spominjampa se, ko so se še pod vplivom Public Enemy pričeli pojavljati hip-hoperji. Trenirke so zamenjale begice - iz jeansa, normalno.

Modne hiše so pričele promovirati kavbojke, kot da glas ljudstva ne bi bil dovolj. Običajne barve, rdeče, rumene, zelene, vseh barv - saj veste, United Colors of Benetton.

In ko danes osivel pohajkujem naokrog, gledam mlade, ki z mobitelom v roki stopicajo v … kavbojkah. Široke, ozke, Levis, Casucci, strgane, zašite, sprane ali čisto nove, ni važno, le da so kavbojke.

Ob tem mi skozi glavo šinejo vsa ta leta kavbojk. Nič se ni spremenilo, mladi še vedno nosijo kavbojke, kot smo jih mi pred tridesetimi letih, le da jim ponje ni treba v Trst. Pogledam proti tlom in vidim, da nosim kavbojke. Očitno se ne staram, s kavbojkami sem vedno mlad.

Kot po naključju med tednom nimam dovolj časa za šoping. Delam do petih, šestih, potem pade še kakšna kavica s sodelavko, dasiravno ni doma frke v bajti in moram nemudoma pohiteti domov, saj je moj mož totalen nesposobnež, ki ne zna ukrotiti otrok. Tako je nedelja edini dan v tednu, ko lahko nakupim, kar želim. Pa še določeni popusti veljajo ta dan.

Do trgovine ponavadi pelje mož. Pravi, da ženske ne znamo voziti. No, resnici na ljubo je naš karavan res precej nerodna stvar za parkiranje, tako da vožnjo z veseljem prepustim možu. Pri vhodu v nakupovalni center je kot po pravilu vedno gostilna. Seveda se mož takoj zbaše za šank. Pravi, da je bilo čez teden v službi noro in da ima za vikend pravico do enega pira, čeprav nikoli ni samo eden. Medtem, ko on debatira s pol mlajšo kelnarco, se name obesijo vsi trije otroci. “Mami, mami!” se derejo. “Jaz bi pa Barbiko,” pravi najmlajša. Starejša se že včasih pogleda v ogledalo in ponavadi zahteva kakšno ličilo, zapakirano v škatlico s pravljičnimi junaki. Da so ličila zaradi raznih škratov na škatli tudi trikrat dražja, je ne zanima.

Vedno imam s seboj listek, na katerem piše, kaj moram kupiti. Kot po pravilu pa vedno kupim vse ostalo, saj me vedno preseneti kakšen izdelek, katerega nisem pričakovala v akciji. Zato v trgovino ponavadi hodim dvakrat. Prvič nakupim, kar je nepotrebno in približno potrebno, drugič pa kupim tiste nujne stvari, ki sem jih prej v moji celodnevni odisejadi po trgovini pozabila kupiti. V drugo na blagajno pritečem pet minut po uradnem zaprtju trgovine.

Sekira se nihče. Ne vem, kako sem lahko pozabila na kruh, ko pa otroci doma stradajo. Pa nič zato, sem ga pa kupila, ko sem šla v trgovino drugič. Tudi prodajalke se ne sekirajo, niti veselijo se ne, čeprav je službe konec. Očitno luči v trgovini razosebljajo. Če še niste opazili, nakupovalni centri nimajo niti enega okna, vse osvetljuje umetna svetloba.

Tudi tokrat je bilo podobno. Med nakupovanjem so se otroci v trgovini izgubili. Sina sem našla pri računalniški opremi, starejšo hčerko pri igračah, mlajšo pa na informacijah. Prekleti mož! Medtem, ko jaz lovim mularijo in se trudim priskrbeti osnovna živila, on pije za šankom.

Končno smo plačali, nato pa … Saj veste. Pozabila sem skret papir in vodo Dana. Dana, ne Zala, Dana je bolj zdrava. V naši družini že od leta 1998 izrecno pijemo zgolj ustekleničeno vodo. Otroke je tačas prevzel mož, ki jim je naročil kokakolo. Svojevrsten paradoks glede zdrave pijače, mar ne?

Po prepiranju z varnostnikom, ki me ni želel spustiti v trgovino, saj so že zapirali, me je končno spustil in kot zadnja nakupovalka sem dobila še jezen pogled prodajalke. Pobrala sem otroke in moža, ki je za šankom pil že četrto pivo.

Odpravili smo se proti parkirišču. Vmes se je starejša hčerka zagledala v bonbone in ko sem ji namignila, da gremo, je pričela jokati. Umirila sem jo lahko le tako, da sem ji kupila eno vrečko sladkarij. Nato se je pričel kujati še sin, ki je na vsak način želel avtomobilček, ki je kot izmeček sameval na robu trafike. Ni mi preostalo drugega, kot da mu ga kupim. Ker smo bili ravno v trafiki, je mož spotoma kupil še revije, s katerimi si bo krajšal čas na stranišču: Mladina, Mag … Menda mu pogled na Janšo prebavo pospeši bolj, kot Donat Mg.

Potem ko smo si na koncu privoščili še sladoled in je mlajša na tla stresla že tretjo kepico, je imel mož dovolj. Brezpogojno je ukazal odhod domov. Medtem, ko je bil on mrkega obraza, sem bila jaz vesela - srečna, ker smo opravili še en odličen nakup.

Danes pa brskam po črno-belih posnetkih in se spoštljivo klanjam Ženskam, ki Znajo peti.

Edith Piaf - Non, Je Ne Regrette Rien

Mary Hopkin - Those Were the Days

Janis Joplin - Piece of my Heart

Marlene Dietrich : Where Have All the Flowers Gone?

Omizje:

1.) BGH in Deklina, 2.) Bitenc in Saily, 3.) Martin in Celar, 4.) Megič in jaz

Nika na potezi:

Slikali smo se s skupino Kiss:

Kot pravi sam, so mu zaračunali steklenice, ob naslednjem nakupu pa mu tega zneska niso hoteli odšteti od računa. To bi storili le v primeru, ko bi kupil identične izdelke kot zadnjič. Kljub temu pa se v trgovini bohoti napis, ki pravi: “Na blagajni predloženi embalažni bon lahko vnovčite le za nakup izdelkov (pijače), ki so polnjeni v vračljivo embalažo.

1tastar pravi:

Ko sem po praznikih embalažo, KI JE NE RABIM VEČ, vrnil v avtomat v preddverju Interspara, sem dobil listek, na katerem piše, da sem vrnil embalažo v vrednosti 9,44€. Nato sem odmarširal v trgovino, nakupil razno blago in pričakoval, da mi bodo od računa znesek odbili. Tako, kot so to delali že vsa leta.

Pa mi blagajničarka pove, da listek lahko unovčim samo v primeru, da spet vzamem 40 steklenic piva, 12 steklenic vina ali radenske, 2 zaboja za pivo in 2 zaboja za Donat. Seveda polnih!!!

V Sparu očitno trobijo eno, delajo pa drugo. To pa ni nič v primerjavi s komentarjem, ki ga je oddala ga. Klavdija Marčinkovič, vršilk dolžnosti Predstavnika za stike z javnostmi, Spar Slovenija:

Spoštovani!

Če z vaših spletnih strani ne umaknete žaljivih vsebin, ki se nanašajo na podjetje Spar, njegova hčerinska podjetja in zaposlene, vas bomo tožili v skladu z zakonom o nedotakljivosti dobrega imena. S svojim sporočilom namreč ne blatite zgolj brezosebnega podjetja, temveč tudi povsem konkretne zaposlene v trgovini Interspar BTC.

S spoštovanjem, Klavdija Marčinkovič, vršilka dolžnosti Predstavnika za stike z javnostmi, Spar Slovenija

Zakaj? Ker je povedal resnico? Ker so nekateri vaši blagajničarji neumni? Ker je bilo tako naročeno blagajnikom s strani raznih direktorjev?

Ne ga srat! Mar ni Slovenija demokratična država, kjer velja svoboda govora? Ali pa živimo v totalitarnem režimu, v katerega smo (ne)zavedno stopili tistega prvega maja 2004.

Vabljeni vsi!

(prijave v komentarjih)

Steve Jobs je na nedavnem emo kongresu predstavil nov produkt - iEmo:

Cena iEma še ni znana, poznavalci pa ocenjujejo vrednost na 199 $. V poletnih mesecih, ko bomo slekli dolge rokave, bi utegnil biti iEmo pravi hit.

Prvo mesto: Girl Tied Up

Drugo mesto: Pojemna paszcza

Tretje mesto: Soulja Boy Tellem - YAHHH - OFFICIAL MUSIC VIDEO

Četrto mesto: Meet the Spartans

Peto mesto: Cloverfield “Incredible” TV Spot

Podatki: 31. januar 2008, 22:10

Menda zna narediti lok iz kulija za pisanje ter povsem običajne elastike. Nisem mu verjel, dokler mi ni poslal sledečih fotk.

Komponenta 1 in komponenta 2:

Komponenti razstavimo:

S švicarjem naredimo luknjo:

Del, kjer pri pisanju držimo kuli, vstavimo v luknjo:

Dodamo elastiko:

Orožje pripravljeno: