Kašpar

Že v povojih blogerske revolucije je veteran Jonas govoril, da ima na internetu vsak posameznik glas. Glas, s katerim lahko zakriči. To je glas, ki ga sicer ne bi slišal nihče, ob objavi na spletu pa ga lahko slišijo prav vsi. Te besede pa se dandanes izkazujejo za resnične, saj prav blogerji lahko odkrivajo in razkrivajo marsikaj, kar je sicer očem prikritega.

Pred časom sem pisal o nepoštenju glede Zosiovih štipendij, o novih pogojih štipendiranja … O isti temi so pisali tudi ostali blogerji in forumaši. Kako močni smo lahko skupaj, dokazuje dejstvo, da smo prišli celo v Nedeljca.

Objavljeno v Nedeljskem glasu

Kako drugače pa bi besede nekega srednješolca slišala cela Slovenija, če ne bi bilo interneta? Mar ni fascinantno, kaj lahko doseže posameznik na internetu? Kakšna organizacija se je zmožna zgodita sama po sebi brez kakšnega posebnega truda.

Povedali smo svoje, povedali smo tako, kot je. Brez nakladanja. Brez predvolilnih obljub. Povedali smo v kakšni situaciji smo mi, ki imamo štipendijo. Nas ne zanima, kakšni nesposobneži upravljajo s štipendijami. Hočemo le, da nas o novih pogojih obvestijo pravočasno.

Upam, da bomo kaj dosegli. Če ja, super. Če ne, jih nabijem nekam.

Nasty je na svojem blogu objavila, kako naša vladajoča stranka brezskrbno postavlja lastne smerokaze na državne prometne znake. To ni le nedovoljeno, to je tudi kaznivo.

Fotografija: Vir.

(izrez)

Več fotografij …

Ker živimo v demokraciji, kjer smo pred zakonom vsi enaki, in ker želim, da je v Sloveniji čim manj huliganstva, sem se odločil, da prijavim stranko SDS Darsu. (dodatek [21. 7. 2008]: Dars ni pristojen za to, zato sem se obrnil še na ministrstvo za promet)

Napisal sem jim elektronsko pošto:

Pozdravljeni,

želim prijaviti SDS, saj nelegalno postavlja svoje smerokaze na prometne znake, ki jih plačujemo (smo plačali) vsi državljani RS. Dokaz za to je fotografija na blogu: http://bear.blog.siol.net/2008/07/19/sds-vse-je-nase-pozvizgamo-se-na-zakone/ .

Zanima me, če boste ukrepali (kako) in zakaj ne.

Lep pozdrav!

Upam, da mi bodo odgovorili, saj z odgovori državnih organov nimam sreče. Niso mi odgovorili z zunanjega ministerstva, prav tako tudi ne z SNS-a.

Če bo tole ostalo mirno prezrto, pozivam vse državljane RS in vse Hrvate, ki so kupili vinjeto, da v božičnem času na čim bolj izviren način okrasijo prometne znake. Na okraskih naj bodo napisana imena podjetij, katera vam dajejo za kruh, če ste obrtniki si naredite reklamo, če pa ste brezposelni pa lahko natisnete logotip katere izmed opozicijskih strank¹.

1. Trenutnih, jasno. [↩]

Na začetku je bila Pangea. Kasneje je razpadla na Gondvano in Lavrazijo. Nato so nastali kontinenti. Eden izmed njih je bila tudi Evropa.

Nekaj milijonov let kasneje so se pojavili Slovani. Iz njih so se formirali Slovenci. Po dolgih letih hlapčevanja pod nemško govorečo roko, so leta 1918 pristali med sebi enakimi. V državi SHS, kasneje pa še v istoimenski kraljevini. Po vojni so prišli časi federativne republike Jugoslavije. Šest narodov je živelo v eni državi. Toda Slovencem to ni bilo všeč. Želeli so se odcepiti. In so se. Leta 1991.

A glej ga zlomka, postali so samostojni, državo pa so še naprej razdelili. Tako so leta 2008 dobili pokrajine. Več občin skupaj se je povezalo v pokrajine. Zelo kmalu pa je med pokrajinami prišlo do prepirov, pretepov in vojn. Zato so se leta 2024 pokrajine osamosvojile. Na ozemlju nekdanje Slovenije je nastalo 14 novih držav. Okrog ljubljanske pokrajine so Osrednjeslovenci zgradili ljubljanski zid. Če kak Ljubljančan prepleza zid, ga ubijejo.

Kot da to ne bi bilo dovolj, je leta 2038 prišlo do pokrajinske vojne. Trenja znotraj pokrajin so bila prevelika. Vsaka občina se je osamosvojila. Ker pa ima vsaka občina svoj center, so se spuntali ljudje z obrobja in požgali marsikateri občinski uradovalni objekt. Končalo se je s podpisom mirovne pogodbe v Ptuju, ki se nahaja v nekdanji Vzhodnoštajerski ali Ptujsko-Ormoški pokrajini. Ena izmed posledic pogodbe je bila tudi osamosvojitev sleherne slovenske vasice.

Šlo pa je še dlje. Osamosvajala se niso le mesta in vasi, osamosvajale so se tudi ulice. Ker pa smo Slovenci zelo fovšljivi sosedom, je v ulicah prišlo do spopadov. Zato so leta 2050 v Ulici Janeza Janše v Grosupljem podpisali še eno mirovno pogodbo, ki veli, da se mora osamosvojiti vsaka hiša. Če ljudje živijo v bloku, se mora osamosvojiti vsako stanovanje.

Nekaj let kasneje se je pričelo množično nasilje znotraj hiš in stanovanj. Posledica je bila podpis mirovne pogodbe v rojstni hiši Andreja Bajuka. Osamosvojil se je vsak Slovenec.

S tem pa zgodbe še ni konec. Po tem, ko se je osamosvojil vsak telesni organ, po tem ko se je osamosvojilo vsako tkivo in po tem ko se je osamosvojila vsaka celica, je zgodba jasna. Osamosvojiti se je moral še vsak celični organel.

Leta 2089 je bil vsak jebeni mitohondrij svoja pokrajina. In ob pokrajinski proslavi ob stoti obletnici Roka Kašparja, je eden izmed njegovih mitohondrijev dobil 20 milijonov evrov evropskih sredstev za razvoj. Ker pa organelom v ostalih celicah to ni bilo všeč, so ta mitohondrij ubile.

V enem dnevu je prišlo do vojne znotraj mene. Moji notranji organi so me v vojni povsem izmaličili. Tako sem en dan po stotem rojstnem dnevu umrl. Ko so me še živega, a vendar močno oslabljenega napadli zajedavci in podobna golazen, sem v zadnjem dihu preklel pokrajine.

Višje kazni za prometne prekrške so na ceste prinesli kar precej mečkačev. To so tisti, ki se zaradi strahu pred policijo dobesedno vlečejo po cestah. Včeraj sem naletel na enega takega, ki je od bencinske postaje v Medvodah pa vse do krožišča vozil pod 40 km/h, čeprav je omejitev 50. Hitrost se mu je spustila tudi na 28 km/h.

Oviranje prometa?

V dokaz prilagam tale video:

“Tako blizu ne bo nikoli več,” sem si rekel in se s prijatelji odpeljal v Celovec. Šli smo se nadihati navijaškega vzdušja, ki te dni preplavlja Avstrijo in Švico. Razlog je bil dovolj velik: pomerili sta se Hrvaška in Poljska, vse skupaj pa so začinili še navijači. Menda je bilo ta dan v Celovcu okrog 100 tisoč Hrvatov.

In res. Vse je bilo v znamenju rdeče in bele. Kaj ne bi bilo, obe reprezentanci imata drese v kombinaciji bele in rdeče. Več je bilo kockastih dresov. V poplavi Hrvatov in Poljakov pa sem opazil tudi dva zelena dresa. Slovenska. Slava jima!

Ta dan se mi je zgodil edinstven primer. V letu 2008 sem na mejnem prehodu z Avstrijo pokazal potni list dvakrat v enem dnevu. Jebi ga, sem šel pač dvakrat v enem dnevu v Avstrijo. Nato smo dobili parkirno mesto pred eno izmed trgovin in se peš odpravili proti štadionu, ki je bil oddaljen kak kilometer. Ceste v bližini štadiona so bile za promet seveda zaprte. Ker pred štadionom ni bilo poskrbljeno za javno spremljanje tekme preko platna (kart nismo imeli), smo šli v center, ki je bil prav tako za promet zaprt. Na srečo smo blizu našli novo parkirno mesto in se odpravili v center. Med hojo smo videli gostilno, v kateri prodajajo Karlovačko. “Vse za Euro 2008,” je rekel Hans in iz Zagreba pripeljal kamion hrvaškega piva.

Romantika pred celovškim štadionom

Malce manj romantike

Nato pa smo zaslišali “domačo” glasbo in smo si rekli: “To je to.” Vstopili smo na nek trg, preplavljen s hrvaškimi navijači. Postavljen je bil oder, s katerega so v živo odmevale hrvaške domovinske. Pred tekmo je napovedovalka podžigala Hrvate z vprašanji, kot so: “Ko će pobjediti?” Odgovor je bil glasen: “Hrvatska!”

Bijelo-crvena polja Hrvatska …

Srečali pa smo tudi tri Slovence, s katerimi smo objeti čez rame med tisoči Hrvatov na glas zapeli Sivo pot. Nekateri hrvaški patrioti so nas malce sumljivo gledali, vendar bi pravi slovenski patriot takoj pričel naglas razlagati, da bi moral biti Celovec slovenski. Pa Istra tudi. Ane Zmago? Pa pustimo zdaj to …

Ob golu Hrvaške, so navijači podivjali, prižgale so se bakle. Pesti sem stiskal za Hrvate, ne glede na politične razmere. Ne glede na Jorasa. Ne glede na Sanaderja. Ne glede na ribolovno cono. Pač pa zaradi evforije in ker grem k njim na morje. Zakaj bi potem hodil na morje na Hrvaško, če jih pravzaprav sovražim. Saj so se mi zdeli navijači v kockastih dresih ob cesti na Ljubelj smešni, vedar bi bili Slovenci isti, če bi igrali naši.

Vseeno pa Hrvatom globoko zamerim reklamo za Ožujsko. Če že imate slovenskega komentatorja, naj vsaj govori pravilno slovensko. Kaj je že prepovedan prostor v nogometu? Najbolje, da posnamem reklamo, v kateri si bo lepo okrogla ženska v kockastem belo-rdečem smučarskem dresu z imenom Janica zlomila nogo, na koncu pa napišem, da je lepo biti Slovenec, ko gre konkurenci slabo. Saj veste, fovšija je slovenski nacionalni šport. Kakšen fuzbal, že od leta 2002 ne več …

Sporna reklama:

Ali zdaj vidite, zakaj kabelski operaterji med prenosi nogometnih tekem zatemnijo HRT 2?

Fanzone Klagenfurt